Pravijo,
da s tem, ko otrok raste, rastejo, se večajo tudi skrbi, do katerih te pripelje…
Ne vem,
če je to res, vem pa, da skrbi drugačne podobe dobivajo, se z drugačnimi
vsebinami izkazujejo, obenem pa…
Ko je
dete še malo, in ti ničesar ne zna povedati, niti tega, kje, kaj, kako ga boli…
ko je bolno, ko prihaja do ekstremnih višanj telesne temperature, ko ga s
težavo umiriš, ko mu, denimo, z nekim »zbijanjem« temperature, z nekimi
hladnimi obkladki, ali s kopeljo, nejevoljo povzročaš, da jok samo
intenzivnejši postaja (le-to pa nikakor ne deluje pozitivno, tudi na vročino
ne), in ga ne moreš potolažiti… ne vem, se že takrat skrb v neki največji možni
meri ne izkazuje?!
Da, ko
odrašča… svet mu je svoja vrata odprl, skoznje se vse bolj samostojno podaja, vsekakor
da nove, drugačne skrbi nastajajo, obenem pa – zna že govoriti, in povedati,
slišati, potemtakem je neka komunikacija mogoča, z njo tudi delovanje na skrb
vzbujajoče vzroke, obenem pa…
Od
nekdaj stoji zid, tozadevno neviden, za katerega pravijo, da mora vsakdo vanj
treščiti, z glavo, da se nečesa nauči… od nekdaj ga ni, ki bi zmogel »bodočnost«,
četudi otrokovo, do konca obvladovati, in vse, kar je slabega, iz nje brisati,
pa – slej ko prej pride čas, ko se mora vsak posameznik, če mu je ljubo, ali
ne, s posledicami lastnih odločitev, in ravnanj, soočiti…
Ne vem,
če res rastejo, skrbi, z otrokom vred, kajti ne vem, če obstaja stanje
zaskrbljenosti, v katerem bi bil še bolj zaskrbljen od najbolj-zaskrbljenega…
vem, da se spreminjajo, se v drugačnih svojih podobah kažejo… in vem tudi to,
da – kakor si ga zasnoval, ga oblikoval, tako si tudi vplival na to, če bo več
ali manj skrbi povzročal… dokončno se jih pa itak ne moreš znebiti, če si
omembe vreden starš, dokler ne umreš, in tvoje skrbi vred s teboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar