Vsaj zaenkrat…

… sem opravil, s knjigami. Vse so na policah, in tudi za tiste v italijanskem jeziku sem se odločil, da jih, do nadaljnjega, zadržim. Ni jih pretirano, obenem pa – bom tudi jaz »pametnejši« zgledal, z njimi, čeprav imam tako malo pojma o italijanščini, da je joj…

 

Police – izkazalo se je, da jih je ravno prav, čeprav – ko ne bi bilo nekih starih učbenikov, katere sem v recikliranje namenil, bi jih bilo premalo. Krepko premalo. Sedaj samo upam, v to, da je njihova nosilnost dejansko takšna, kakršna je opredeljena…

 

Nekaj zadev se je znašlo v smeteh, med njimi nemalo fotografij, in je na klopi, v kuhinji, ostala samo še velika kartonasta škatla, iz katere dobesedno "kipi". Ne bi znal opredeliti teže tistega, s čemer je napolnjena, vendar dvomim, da bi bil zmožen tudi polovico dvigniti, in bom vsaj trikrat vozil, z nakupovalnim vozičkom, vsebino do avta, preden bom poskusil, pa – če mi danes, ob dogledni uri pripelje, serviser, avto, potem bom že danes romal proti »eko otoku«, da zabojniku za papir zadevo predam. V kolikor ga ne bom našel do vrha polnega, kar se tudi zna dogoditi.

 

Ne vem, kako so otroci, in bivša žena, brskali po policah, kako so izbirali, in izbrali, le to vem, da pri neki enciklopediji, ki se je pri meni znašla, manjka (samo) ena knjiga, medtem ko pri neki filozofski »trilogiji« manjkata prva dela… pa sem sina pozval, da ugotovi tisti kako-in-kaj, pa da morebitno želečemu tudi tretji del dam, da bo celota znova sestavljena, in bo imela možnost smiselno delovati.

 

Poznam svoje knjige, pardon, poznam svoje BIVŠE knjige, in sem hitro ugotovil, da med vsemi pripeljanimi ni neke Menartove zbirke (mislim, veliko jih ni, itak sem jih starejšim zapustil, ko sem naslov svojega bivanja menjal, pa sedaj ne bi ničesar spreminjal, niti slučajno ne!), knjige, katero sem marsikdaj v roke vzel, takrat, kadar mi je bilo tožno, hudo. In sem prebral pesem, dve, morda tri, ali nekaj več, in že sem do novih moči dospel. Upam, da bo s podobnim učinkom delovala tudi na tistega od mojih otrok, ki si jo je s srcem, in za svoje srce, izbral! Želel bi, da bi mu bila v pomoč, želel bi, da bi zmogel na tak način doživljati poezijo, zlasti Menartovo!

 

Tudi skledo s kašo, z nadevom, ki mi je od peke zavitka ostal, neka dva kilograma fig, in skute, pa krušnih drobtin, sem uspel, maloprej, sprazniti. Po nekaj žlic skupaj sem se sladkal z njim, od sobotnega popoldneva dalje, in ugotovil, da se je v hladilniku »dobro držal«. Da vem, za prihodnjič, če se podobno pripeti.

 

Zdaj sem v čakanju. Pravzaprav sem nenehno v nekem čakanju, le da se mi bo to čakanje, na serviserja in avtomobil, tudi dočakalo. In nečesa pomembnejšega danes tudi ne mislim početi, le posodo bom pomil… ko se skleda od nadeva »odmoči«, so se ostanki dodobra izsušili, ko se je količina v njej manjšala.

 

Sinoči se mi je, sine je bil še tu, po nekaj urah od tega, kar sva se poslovila, oglasil sosed. Napotil sem ga, da prebere Bajronov Epitaf psu, in je bil navdušen nad zapisom, nobene odklonilnosti, v sebi, do njega, ni zaznal, nasprotno, le pritrditi mu je zmogel.

In mi je povedal, da upa, da bo mojega sinka, »malega«, krepkega mladeniča, stasitega, visokega, v kratkem spoznal. »Ista pasma smo, ti, tvoji otroci, moji otroci in jaz,« sem mu odpisal, obenem odvrnil za pozdrave, iz Zagreba prejete…

 

V čakanju čas počasi teče. In ga je dobro, z nečim vsaj, preslepiti. Jaz trojno čakam… kratkoročno na avto, da zmorem z njim zgodbo, imenovano selitev knjig, dokončati (in jutri, kakopak, iti v nabavo, v petek po Malo)… pre-dolgoročno na petek, ko bom Malo, spet, zagrabil… in še pre-na-kvadrat-dolgoročno, ko bom znova smel obisk enega svojih starejših »čičkov« živeti, vsaj za nekaj ur. Ostala čakanja, z izjemo tistega na konec, svoj, sem že odmislil, večinoma tako in tako ničesar dobrega ne prinesejo… uh, skorajda bi pozabil: da, že sem začel čakati na pomlad, na dan, ki se bo začel daljšati, greti, svetliti, na brstenje, listanje, cvetenje…

 

Nedolgo tega sem prebral prijateljev zapis, pravi, da vsako jutro moli, za to, da bi njegov sedem let star računalnik (še vedno) življenje izkazal.

Moj jih že preko enajst šteje, upam, da jih še nekaj dočaka, a ne molim, ne prosim, nikogar in ničesar, nerad si utvare delam! Če sem zmogel do sedaj, ko je mene, večkrat, »krepalo«, bom, nekako že, tudi takrat, če krepne »stroj«…

 

Pogled mi »pade« na pisalni stroj, na pravo starino. Oče ga je kupil pred več kot šestdesetimi leti, ko je v Nemčiji državo zastopal, na njem je spisal rokopise vseh svojih knjig… in tudi meni je, kasneje, do mnogih objav, in do prvih knjig omogočal. In še dela, brezhibno, le da je… njegovo delo, v času računalnikov, bolj ali manj nesmotrno. In s številnimi nepotrebnimi opravki povezano. Pa sem zabrisal v smeti tudi cel kup »indigo« papirja, katerega sem, s knjigami vred, prejel…

 

Ja, več kot pol stoletja se s pisanjem ukvarjam, lep čas sem od njega tudi živel, edini vir dohodka mi je bilo, pa »danes« toliko bolj »vzhičeno« doživljam neka »strokovna« mnenja, o mojih zapisih, o tistem, kar naj bi bilo, za kažipote in steptane poti primerne »vedce«, s pravopisom skreganega… mejduš, ko se nihče z njim ne bi »kregal«, bi še danes govorili tako, kot so stoletja nazaj!

 

Nauči se najprej brati, ne zgolj črko ob črki, in neposredno, »med vrsticami« brati… nato se nauči pisati, da ti bo moč vsaj eno stran v skladnosti z jezikom izkazati… nauči se podpisati, da bodo tvoje besede veljale tudi takrat, ko ti v obraz veter brije, in takrat, ko smer zamenja… nauči se tega, da ti nihče ne bo smel v mnenja posegati, še več, da bo tvegal nek »bog«, uredniški, takrat, ko ti bo okolju nevšečne zadeve objavljal…nauči se uporabljati vezalke, namesto šnirancev, naramnice, namesto hozentregerjev, nogavice, namesto štumfov… pa cuker, šnops, piksno, ajmer, ruksak, cajt… čimprej iz besednjaka izvrzi, potem pa…

Potem pa se bova, morda, o jeziku pogovarjala!

 

Ja, »demokracija«… neuki uke učijo, nepismeni pismene, neumnost »vse ve«, celo planet je zmeden, pa ne ve, v katero smer bi se vrtel! Ta, v kateri se, namreč ničesar dobrega ne obeta…