Groza sestradana!

Ja, zares groza! Celo dopoldne za to, da se ustavim na Petrolu, in grem še v dve trgovini! Mislim…

 

Na Šparovem parkirišču – moral sem tjakaj, po neke zadeve za Malo – sem trikrat krožil, enega samega prostora ni bilo. In tudi izven zarisanih parkirnih mest puščena vozila, tako da se je bilo, na nekih parkiriščnih »ovinkih«, komajda prebijati, sede za volanom, ob vseh nekih, ki se, preprosto, ustavijo, da bi (po)čakali na prosto mesto, ali pa »kolovratijo«, kot da prvič vozijo…

K vragu poslal vse ter po najkrajši, in najhitrejši poti zapeljal v okolico, da sem vsaj tam lahko Astrid prepustil »mirujočemu prometu«…

 

Ko sem kasneje stopil v trgovino – gromska strela! Sestradana Dežela!

Ugledala me je neka prodajalka. Ne hodim često v trgovine, običajno grem v nabavo dvakrat mesečno, izjemoma, ampak zares izjemoma se bom tudi tretjič v istem mesecu podal. Imam zamrzovalno skrinjo, imam hladilnih, ogromno neke hrane ima relativno dolg rok uporabnosti, pa nabavim, spravim, zamrznem. A me, kljub temu, da nisem ne-vem-kolikokrat tedensko pri njih, prodajalke, vsaj večinoma, pomnijo. Ne vem, morda zaradi »ureditve« moje buče, dolgi lasje, brada, brki, pravi »votlinski«, morda pa radi tega, ker jih ne obravnavam kot nek inventar, pač pa vsako, in vedno, pozdravim, in pozdravu še par besed, v spodbudo, pridodam. Kakorkoli že, ko sva se pozdravila, sem slišal njen »bodite veseli, da niste prišli v ponedeljek, danes smo na dopustu, v primerjavi s ponedeljkom«…

 

Sem ji pojasnil, da sem sprva prav v ponedeljek nameraval iti v nabavo, a pomislil »za  vikend se bodo nažirali, ni vrag, da ne bodo obratovalnega dne trgovin izkoristili na to, da se tudi v obeh prazničnih dneh nažirajo«… in sem raje na danes prestavil.

Blagajničarke… kaže, da so spočetka pobirale obraze, s tal, in si jih kasneje, z lasnimi sponkami, pritrdile na lasišča. Kamorkoli pogledaš, obraz malodane visi k tlom. Crknjene, že sredi dopoldneva.

»Umetniški vtis« obiska enega od ljudskega svetišča, trgovine, Špara, je popravilo dejstvo, da imajo danes, očitno, še neko dodatno akcijo, pa sem od petih izdelkov, katere sem kupil, kar štiri prejel s petindvajset odstotnim popustom, pri čemer sem za enega bon porabil. Da, približno deset evrov sem prihranil, če že volje nisem mogel ohraniti…

 

Pri trgovinah, v njih – najlepši njihov del, najlepše moje počutje… ko dospem pred vrata z napisom »izhod«! Med policami čim prej, redko potrebujem nekaj iskati, pa slalomiram, med raznimi ovirami, da se čim prej prebijem.

In menijo, neredki, kako jih »neki grdi silijo v potrošništvo«! Bentiš, čemu le bi sestradanca silil, ni dovolj, da mu odprta vrata trgovine pokažeš?!

Itak so jim trgovine tudi neka podoba druženja, njihovega »socialnega živetja«, ko bi še trače in čveke tam prodajali, mejduš, da bi prek telefona naročal!

 

Ko sem prispel na parkirišče Evrospina – kar odleglo mi je, a ne za dolgo.

Parkirišče je namreč bilo, ob mojem prihodu, nekako običajno popolnjeno, s pločevino, a nisem bil pet minut v trgovini, ko je bila le-ta nabita. Očitno sem za malček prehitel val nakupovalcev, ne vem, se dogovarjajo za čas nakupa, ali pa imajo, kdo bi vedel, v želodcih ure nastavljene, pa vedo, da zmorejo med obroki samo dve, morda celo tri ure zdržati?! Kaj bo šele v drugi polovici decembra?! Komaj čakam, da dodatna norija mine!

 

Tudi v Evrospinu enako, pripeti obrazi trgovk, čez marsikaterega pa bledica, da jo še jupol težko dohaja. In, kakor v prejšnji trgovini – kot bi čredo spustil v prostor, redkim pade na »pamet«, da bi voziček pustili ob kraju poti med policami, se pa najdejo tudi dovzetni, pa ga pustijo kar ob boku nekega že »parkiranega«, medtem ko skačejo za ovinke gledat, kaj bi še lahko nabavili, tako da ves prehod zasedejo… ob tem pa še prijetni klepeti, da – ko gledaš dve, celo tri močne zadnjice (baje se preobilnosti tako reče), udobno zavaljene, s trebuhi resda, prek ročk vozičkov, in nameščene točno sredi koridorja, med policami – pa vrabec se ne bi mogel mimo tako prepričljivih argumentov zriniti!

 

Malo pred dvanajsto sem dospel domov. In ko sem uredil vse, kar je bilo potrebno urediti po nabavi, sem še posrednika »telekomunikacijskih storitev« poklical, konkretneje možakarja, ki je namestil krožnik in ostale potrebščine. In me je še on v telovadbo nagnal, češ poglejte-še-to, pa poglejte-še-ono… kakorkoli že, po nekih desetih minutah pogledanja-še-tega, se je skorajda že strinjal, z menoj, da mora biti s sprejemnikom nekaj narobe. Ne s televizijskim, z njihovim, s tistim, ki prejet signal posreduje naprej, televizorju. Mora dobiti nalog, ali jutri popoldne, ali v soboto dopoldne, domneva, da bo prišel. Sploh nisem upal vprašat, a ga bom, ko pride, če mi bodo zmanjšali znesek na položnici, ali bom tudi za ne-gledanje programa plačal gledanje. Me ne bi presenetilo, če bi bilo tako, poprejšnja izkušnja mi ne dovoli upati…