Imam vsaj življenje…

Naj bo, kakor mora biti:

škoda me je, škoda zanje,

pa ne morem z njimi iti,

v neko njihovo vsakdanje!

 

Naj bo, kot doslej je smelo:

nikdar našel njih iskanj,

nikdar njih me dobro grelo,

nikdar želel njih laganj!

 

Je le bolje podeliti:

oni tam, kamor so dani,

jim drugam sploh moč ni iti,

jaz pa v boli neprestani!

 

Vem, se mnogim čudno sliši,

vendar – mnogim ni izbrati,

raje mir, in zrak, v hiši,

kot med drekom drek postati!

 

Pač, med redke, bržčas, sodim,

vsem njim dano je trpljenje,

pa po poti svoji hodim,

češ da vsaj imam življenje…