Ko se
podaš v blato… spodmika se ti spod nog, da bi te spodneslo. Dviguje se, da bi
ti vsaj v čevlje dospelo, ti vzbudilo odpor, in te pregnalo. S smradom ti skuša
zapolniti nosnici, da bi ti dihanje zatrlo…
Kadar
je dovolj nabranega, takrat se pogrezaš vanj, želi te pogoltniti. In te maže,
tako, sproti. In se ti v pore, vse in v vsako zajeda. In ti vse bolj sapo
jemlje, z neprijetnim svojim vonjem, ti pa bi kričal…
In bolj
kot se mu, takšnemu, upiraš, bolj nepopustljiv se njegov objem izkaže, in
vleče, le vleče, globoko in vse globje, želeč te, do konca, v svojo bližino
pogoltniti, te s svojo toplino navdati, in ti dušo, ljubeče, ugasniti…
Ko se
podajaš v blato… razmisli s čem se podajaš, razmisli čemu se podajaš, in še
najbolj – razmisli, če ni bolje, da se, še daleč stran, obrneš, in proti lepemu
korakaš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar