Za hip vsaj

(takole nekako sem, nekoč, zapisal, Srčnice, 2010)

 

 

Že sonce zarana odelo je trate,

kipele so zlate pod svodom sinjine,

pregnalo poslednje drobtine tišine

budeč ptic nemir in preglasne škržate;

da rezalo je, kakor noža ostrina,

nepravo, nevabljeno, nezaželjeno,

do dna, kjer boleče in nepotešeno

je mline vrtelo vodovje spomina.

Zarana, po noči, ki misli razpreda,

ki zvezdna vabeče pozabe obeta,

nikdar dokončana v neskončnost ujeta,

s tišino, ki v njej bolj odmeva beseda;

tvoj glas. Ki kot morje se v nežnosti lije,

prek sipke obale, in jemlje, in daje,

ki tu in tam, žal, zadrhtel je jokaje,

da potlej še bolj sreča greje in sije.

Kipijo cvetovi medeni v nosnice,

in vse je lepo, prelepo in moteče,

brsti in razganja krog mene od sreče,

a jaz bi samoto prek tihe stezice!

Le tebe, pogled, ki topeče osvaja,

in lica, ki v blaženost so se odela,

prek njih, kakor ptica v širjave vzletela,

nasmeh iz srca, ki se s srcem oplaja.

Dotik, še najmanjši, vabeč, topel, nežen,

kot krila metulja, ki radost odeva,

poljub, ki najlepša ga pesem opeva,

četudi na hitro, četudi le bežen.

 

Spomin vse to hrani, spomin vse to čuva,

iz dneva v dan bolj, se mi zdi, hrepeneče,

čeprav dogorele že davno so sveče,

nikdar ne preneha, ne neha, le kljuva!

 

Že sonce zarana odelo je trate,

kipele so zlate pod svodom sinjine,

a jaz komaj čakam, da dan v noči mine,

morda, vsaj za hip v njej, pozabil bom nate…