»Nikoli ne reci…«

Velikokrat sem slišal tisti njihov »nikoli ne reci nikoli«. Verjetno že vedo, čemu tako govorijo. Tam, kjer za besedo ničesar vrednega ni, tam tudi beseda ne more kaj prida veljati, tam tudi obraza, enega samega, ni, pa zlahka spreminjajo mnenja, in ravnanja, nenehno sledeč tistemu sebi-bolje, sebi-lažje. In v takšnem ne preseneča spreminjanje, prilagajanje, ne, nasprotno, presenetiti zmore kvečjemu – doslednost!

 

Nekaj nikoli-več sem izustil, v preteklosti. Vsi so tehtno osnovani, in nikakor zlahka izrečeni, da bi bili še lažje zbrisani. Težava je namreč s tem, ko lastno besedo »pogoltneš«, takrat, v bistvu, samemu sebi v obraz pljuneš! Pa je le bolje iti po težjem, tudi bolj bolečem, marsikdaj celo negotovem in tveganem, kot pa pljuvati si v obraz!

Da, marsikdaj bi mi bilo krepko lažje, ko bi na nek svoj nikoli-več »pozabil«, a sem to samo enkrat storil, in to v korist kolektiva, katerega direktor sem bil, v korist stotih delovnih mest, njihove ohranitve. In sem »jeo govna«, kot bi Srbi rekli. Ne, ne, ničesar nedopustnega počel, z nikakršno protizakonitostjo se kazal, ne, »samo« neka lastna načela sem »prezrl«, da ne bi z njimi, z vztrajanjem pri moralnem (obenem tako drugačnem od običajnega, občega) delovnih mest ogrožal. V sicer vsesplošno »poštenem« in kaj vem kako še »blestečem« okolju…

 

Njim je lahko, tako in tako se sebe ne zavedajo, čemu bi se še za lastno izrečeno menili?! Tako in tako jim nobeno pljuvanje v obraz ne bi do živega prišlo, ker – kako, za vraga, naj pljunek učinkuje, tam, kjer nikjer nima pristati?!