Z menoj v nemar…

Imam nekje, vrag vedi kje,

nek majhen, skrit, zaklad.

Do njega poleti srce

tolažbe si iskat.

Ne upam svetu ga razkrit,

še manj v roké ga dati,

hitel bi mu moči izpit,

ga v blato poteptati!

 

Za tretjo zvezdo, levo stran,

na voljo mi v tihoti,

v njem zadnji up je pokopan,

v njem strelovod togoti,

v bistvu vrednega nič ni,

za čemer vse se žene,

le nekaj misli brez poti,

in delček nek zgolj mene…

 

Imam zaklad, nekje, kdo ve,

ne mislim ga nuditi,

ker kar ponujaš, v drek zgolj gre,

kjer so smrdljive biti,

pa bo le zame tamkaj stal,

v čakanju ne okleval,

da bo po drobcih me jemal,

medtem ko bom mineval…

 

Naj kar stoji, nič vreden ni,

do vrha bolečine,

zakriva z zvezdo si oči,

da jim sijaj ne zgine,

naj kar stoji, ga ne izdam,

nikomur več, nikdar,

in ko v neskončnost se podam,

z menoj bo šel v nemar!