Vsekakor, uvidevno »neuvideven«…

Ko bi objavil vse, kar spišem, takrat šele bi bilo moč ugotavljati o moji ne/uvidevnosti. In priznam, takrat ne bi bilo vprašanja, takrat niti kančka uvidevnosti ne bi bilo zaznati. Tudi sam je nisem bil deležen, v nekih ne vem kakšnih količinah…

 

Danes sem slišal, v zvezi z mojim sestavkom o tistih, ki drugemu bolečino in trpljenje povzročajo, da sem tudi sam takšen, ker tudi jaz, s svojimi besedami, takisto počnem. Hm, recimo, da, glede tega, najprej nek kategoričen NI RES zapišem, nato pa mu pridodam nasvet, resda skromen, a kljub temu:

 

Dokler NE poznaš vseh ZAKAJ-ev, dokler ti NISO ZNANE okoliščine tistega, o čemer govoriš, dokler NE poznaš vzrokov določenih izkazovanj, in govoriš izključno na temelju tistega, kar zmoreš zaznavati, pomeni, da govoriš izključno na temelju posledic, do tedaj bi bilo bolje, ko BI BIL/A – TIHO! Čemu? Pojasnim…

 

Domnevajmo, da sem – sodnik. In v mojo razsodbo pripeljejo morilca! Ne vem koliko oseb je pobil, tudi ni najpomembnejše.

Po zakonu sem DOLŽAN, kot sodnik, ščititi pravni red, v okviru katerega naj bi bilo tudi varovanje živetja.

Kot človek sem DOLŽAN ščititi etično, moralno, nasprotovati vsemu slabemu, podpirati dobro. Objektivno gledano, kakopak, ne s pozicije občih meril, ki menijo, da so os tega sveta.

 

Že ko so mi pripeljali morilca, je bilo, domnevam, znano, da mu bom – POVZROČIL BOLEČINO in TRPLJENJE!!! Bom, ne morem drugače, tudi ko bi drugače hotel, moja sodniška in človeška zaveza mi to drugače onemogočata!

Karkoli bom razsodil, z vsem bom povzročil bolečino in trpljenje, morilcu. Če bo obsojen na zaporno kazen, bo trpel zaradi odvzete prostosti, če ga bom obsodil na usmrtitev, bo trpel tudi v čakanju na izvršitev kazni! V vsakem primeru – bo trpel!

 

Zdaj me pa nekaj zanima, konkretno to: ali sem, zaradi tega, ker sem razsodbo izrekel, slab?! Povzročil sem namreč bolečino in trpljenje! Odgovorim?

Mislim, da ne, da nisem slab, kajti – kot prvo, nisem, temu morilcu, NEPOSREDNO ničesar slabega naredil, še dotaknil se ga nisem, pač pa sem »samo« spoštoval svoje pravne in človeške zapovedi, in odmeril tisto, za kar je morilec, s svojimi ravnanji, v bistvu – prosil, kar je terjal prejeti! Pomeni, da sem izrekel neko kazen, s katero so kaznovana morilčeva ravnanja (in ne neposredno sam morilec)! Kot drugo pa – povej, kako naj izkazujem neko »človečnost« (namenoma sem, zaradi občih »razumevanj« vseh pojmov, besedo zapisal v navednicah!), morda tako, da sem dober in blag do morilca, in mu čim prej povrnem prostost… da bo lahko nadaljeval s svojim početjem… ali pa, mogoče, tako, da tistemu, ki je prosil, njegov del odmerim, obenem pa, pred njim, ZAŠČITIM vse ostale?! Do koga naj bi se s to »človečnostjo« izkazoval, do morilca ali do okolja, kajti do obeh, hkrati, se ne morem, in se ne da!

 

Ti še nek, enostaven, primer zapišem, da boš vedel/a čemu sem tiste »zakaje«, in okoliščine, in vzroke omenjal, ob čemer sem posledice za konec zapisa pustil…

 

Puška. Mnogi »vedo«, da bi bilo brez pušk »lepše« na svetu, ker se ne bi pobijali (bog pomagaj, tem mnogim, ki za čase helebard, nožev, lokov, ne nazadnje, krepel in kamenja, niso slišali!), čeprav je dejstvo, da o ne/pravilnosti uporabe tega kosa orožja pričajo določene zadeve, pa…

 

Če vzamem puško, in grem, tako, za hec, za lastno zabavo, v gozd, in postrelim vse, kar mi pred cev pride… ne vem, jaz takšnega »športa« nikoli nisem razumel, takšnega veselja, ki z jemanjem živetja zmore nastati… takrat, bržčas, bi se dalo razpredati o meni, o mojem značaju, o tem kaj in kakšen sem…

 

Če hodim po področju, oborožen, za katero vem, da na njem obstajajo zveri, ki me utegnejo napasti – sem, morda, grd, česarkoli kriv, če nimam nikakršne druge možnosti, in se s puško pred napadom zveri ubranim?! Mislim, da je odgovor – ne!

 

Če na cesti najdem zbito žival, psa, mačka, srno… iz telesa je prodrlo drobovje, mlaka krvi naokoli, iz smrčka tudi teče, kri, »obraz« je otopel, oči so že začele izgubljati lesk… sem grd, v kolikor iz avtomobila vzamem puško (ali, če je nimam, nek obcestni, in dovolj velik, kamen), in tej živali – skrajšam muke?! Tudi tu mislim, da je odgovor – ne!

 

Potemtakem – če kot sodnik izrekam neko sodbo, nekomu, ki se s slabim do okolja izkazuje (življenje je moč ubiti tudi tako, da telo ŽIVO OSTANE!), in jo izrekam v okvirih svoje pravne (zaposlitvene) in človeške (etične) dolžnosti, takrat – sem dober, pravilen, mi NIHČE ne bo očital tega, da nekomu povzročam trpljenje!

Če pa taiste sodbe izrekam kot človek, in »zgolj« na etični podlagi – potem pa sem grd, ker slabemu slabo pravim, ker slabo obtožujem, zavračam, proti njemu nastopam, in, posredno, s tem, dobremu podporo dajem?!

 

Nikarte »razmišljati« tistim, katerim razmišljanje ni kot neka uporabna zadeva dana, tistim, ki niso zmožni, sočasno z vseh zornih kotov gledati, in videti, ter predvsem – »videti«, z možgani! Nikarte! Raje naj takšen ostane pri svojima »v vsakem je nekaj dobrega« in »vsakomur je potrebno pomagati«, pa čeprav se ob takšnih »javnih mnenjih« poraja sila preprosto vprašanje – če je res treba vsakomur pomagati, če si res tako dober, kot se na jeziku kažeš, in so tudi ostali tebi podobni, povej, po vseh stoletjih – kako lahko sploh pride do tega, da se najdejo mnogi, ki so pomoči potrebni?! Konstantne, trajne pomoči, ne zgolj v podobah nekih »dobrodelnih« akcij. V dobrem, v poštenem, v človečnem okolju namreč NE bi smele obstajati temeljne težave preživetja!

 

In, pa ne tako mimogrede: kadar zapisujem o človeku in »človeku«, takrat sledim dejstvom, resnici, predvsem pa želji, da bi se (najprej) s prepoznavanjem resnice in (nato) z razreševanjem vprašanj dospelo do boljšega »jutri«, do boljšega sveta.

In zapisujem o DEJSTVIH, nobenega posameznika NE imenujem, na nobenega posameznika se NE »spravljam«, nobenemu posamezniku NE želim škodovati, »le« resnici do dospetja pomagati in ji omogočiti, da bo, morda, nekoč, svet izboljšala!

Potemtakem lahko nekdo občuti moje besede IZKLJUČNO na način, da mu POSREDNO povzročam bolečino, ker mu, pač, to, o čemer govorim, in to, kar govorim, ni všeč. Bog pomagaj, menda smo vsi pošteni, potemtakem NAJ bi nam bila resnica VSEM ljuba, željena!

 

In še en mimogrede: s tem, kar zapisujem, morda nekomu, na POSREDEN način, povzročam bolečino, trpljenje, in to povzročam nekaj več kot deset let, vendar, verjemi – takšno bolečino, in trpljenje, poznam, na svoji koži (in jih kar nekaj poznam, ki tako kot jaz občutijo) že malodane VSE SVOJE ŽIVLJENJE, kajti že od malega sem (bil) »drugačen«, »čuden«, z menoj je bilo »nekaj narobe«… in to »samo« radi tega, ker so bili vsi ostali ne-jaz! In so se ti vsi ostali na NEPOSREDEN način do mene izkazovali, me skušali na NEPOSREDEN način »spotikati«, zavračati, onemogočati… ker jim, pač, ni bilo všeč to, kar govorim, kakor živim, kakršen sem.

Tako da – verjemi, krepko dlje poznam trpljenje, kot ti, krepko dražje zanj plačujem, in to »samo« zaradi tega, ker ti tak, kakršen sem, nisem všeč.

 

Dovolj razumljivo zapisano, vse skupaj?