Če me
prosiš, si izprosiš,
ti uslugo
naredim,
kar nalagaš,
tudi nosiš,
jaz se
spremenim v dim…
Ni mi
vedet, videt, slišat,
ni mi
prav ničesar znat,
ni
nekih vetrov mi stišat,
ko
zagrabijo za vrat.
Če me
prosiš, naj ti bode,
ne bi
se vsiljeval,
svet je
tudi za nerode,
marsikdo
na njem je pal…
Pač, se
naučiš pobrati,
kadar zmoreš,
lažje gre,
če pa
te za trajno sklati,
ja,
takrat nerodno je.
A – če prosiš,
si izprosiš,
sila meni
ne leži,
že veš,
kje korak svoj trosiš,
kjer
stemni se, naj svetli…
Jaz pač
hodim svoja pota,
za korak
svoj sam skrbim,
komur
zmota sem, bom zmota,
komur
dim – ostanem dim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar