Zmorem zmota, zmorem dim…

Če me prosiš, si izprosiš,

ti uslugo naredim,

kar nalagaš, tudi nosiš,

jaz se spremenim v dim…

Ni mi vedet, videt, slišat,

ni mi prav ničesar znat,

ni nekih vetrov mi stišat,

ko zagrabijo za vrat.

 

Če me prosiš, naj ti bode,

ne bi se vsiljeval,

svet je tudi za nerode,

marsikdo na njem je pal…

Pač, se naučiš pobrati,

kadar zmoreš, lažje gre,

če pa te za trajno sklati,

ja, takrat nerodno je.

 

A – če prosiš, si izprosiš,

sila meni ne leži,

že veš, kje korak svoj trosiš,

kjer stemni se, naj svetli…

Jaz pač hodim svoja pota,

za korak svoj sam skrbim,

komur zmota sem, bom zmota,

komur dim – ostanem dim.