Imam
brata, pravzaprav imam dva, in še sestro, a tu o (naj)starejšem zapisujem. Šest
let je starejši od mene, in, kakor večina najstarejših otrok, nekih bratov in
sester, ima tudi on »bolezen« najstarejšega, pa, odkar je oče pokojen, meni, da
je kapo-di-banda, nekakšna »glava družine«, pozvan k temu, da nad vsem(i) bdi,
da je prav on tisti, katerega mora za vse skrbeti, pa se mu je potrebno, vsaj
tu in tam, z nekimi nasveti oglašati, četudi zanje ni povprašan. In sva se že
velikokrat (s)pričkala, predvsem zaradi tega. Pač, to, da nekdo misli, da pozna
življenje drugega, je eno, če ga pa zares pozna, in če je zares zmožen o tem
življenju presojati, pa nekaj povsem drugega. Obenem pa – osebno sem se naučil
izogibati se dajati nasvete, še takrat, kadar sem povprašan za mnenje, in če se
to mnenje na neko osebnostno raven nanaša, raje »po ovinkih« povem, na posreden
način, tako da odločanje, in samo odločitev, spraševalcu prepustim. Jaz samo
različne možnosti predstavim, vse ostalo pa ni več v moji domeni…
Da,
marsikdaj sva se, in se še bova, (s)pričkala, vendar – še vedno je moj brat, in
jaz njegov, in vem, da mu je mar zame, kakor je tudi meni zanj. In vem, da –
kadarkoli sem ga za neko pomoč prosil, vedno je bodisi pomagal, ali to vsaj
skušal narediti! In tudi ne bom pozabil, čeprav je tega že skorajda petdeset
let – od svoje prve, pripravniške plače mi je kupil enciklopedijo živalskega
sveta! Niti slučajno poceni zadeva, ne takrat, ne dandanes. In je malo takšnih
bratov, ali sester, ki bi se na tak način izkazali!
Te
dneve, Malo je še bilo tu, me je spraševal, o določenih številkah, oblačil,
obutve, o Malinem okusu, glede sladkarij, mi sliko nekih čevljev, moje
velikosti, pošiljal…
Prosil
sem ga, naj zame ničesar ne kupuje, že itak mi je zajeten kup nekih oblačil
prinesel, me za dve leti z žganico preskrbel… in vsakič zaboli, (ne samo
njegova) pomoč, kadar jo prejemam… a se ni pustil preprositi, za »dedka mraza«
pripravlja…
Pomislim
- ko bi bil s ceste, pa da bi mi razni »tete« in »strički« hiteli »pomagati«, v
bistvu mojo naklonjenost kupovati, takrat bi mi bilo lažje, po daj-dam sistemu
bi točno vedel, kako in kaj je s takšno »pomočjo«, vendar – ni mi v žilah ceste,
preveč mi je do čistega zraka, da bi karkoli imel s »tetami« in s »strički«
opraviti, obenem pa – le kako bi lastnim otrokom v oči (po)gledal, takrat, ko
bi ugotovili kaj sem?!
Pravzaprav
– krivico spočenjam, ko samo brata omenjam, v teh njegovih poskusih, da mi
pomaga, in to veliko krivico! Pa jo takoj popravim – ko ne bi imel takšne
svakinje, kakršno imam, ko bi bila drugačna, takšna, da bi svojemu možu, mojemu
bratu, očitala pomoč, s katero se do mene izkazuje, potem bi bila stvar še
krepko težja, bratova, pardon, njuna darila bi me še bolj bolela, obenem bi
bratu njegova skrb trpljenje povzročala. Tako pa… da, tudi zahvaljujoč svakinji…
Hudič
je, kadar rad daješ, kadar potrebuješ dajati, obenem pa brez možnosti
kakršnegakoli, čeprav najmanjšega, »vračila« ostajaš! Pa, da ne bo nesporazumov
– nikoli nisem nikakršnega vračila pričakoval, kadar sem dajal, kadar sem
pomagal, z izjemo zadovoljstva tistega nekoga drugega, in tega, da mi ne bo
noža-v-hrbet-(za)sadil, s svojo »hvaležnostjo«, tako da dajanja ne povezujem z
nekim, sočasnim, vračanjem, a kljub temu – kadar prejemaš, takrat te samo
dodatno boli, to, da ne moreš izkazovati tistega, kar bi tudi brez prejetega
želel izkazati, dajanja!
Zgodilo
se mi je, in dogajalo, kar nekaj časa, ko sem se dobesedno na tleh nahajal, v
materialnem smislu, da sem jokal, ob vsaki vrečki, v kateri mi je bila prinesena
– hrana! Bentiš, celo svoje življenje se trudiš, si za nek lepši, boljši jutri
prizadevaš, in to za to, da – drugi skrbijo, da boš imel kaj jesti?!
Kako me
mika, marsikdaj, da bi vse skupaj dobesedno k vragu poslal! Na tem prekrasnem
svetu, na katerem – večja rit kot si, lažje, boljše ti gre!
Ja,
marsikdaj sva se (s)pričkala, marsikdaj se še bova, a – je moj brat, in jaz
njegov, in predvsem ni nek drek, ki bi se trudil komurkoli, in tudi meni ne, s
seboj življenja zadrekati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar