Prekrasno, celo hvalevredno…

Le kaj bi, kot to, da se s trpkostjo hranim,

da grenko, boleče se v žilah pretaka,

izkazal, nedvomno, sem z vsem sebe danim,

da zmorem uspešno le v vlogi bedaka!

 

Metal sem v nič, dobesedno metal,

in – kar nisem vrgel, bilo moč je krasti,

zaupanje sem v nevrednost pognal,

v smeteh ni obstati mu, kaj šele rasti!

 

Pač, moja napaka, imeti znam rad,

ne sebe, ne svojih želja, lastne riti,

in takšne je treba, tam, kjer biva smrad,

preprosto – izžeti, nato še pobiti!

 

Saj ni, še ostajam, čemu ne vedoč,

v nagrado mi je vse spoznano,

le redko, v drobtinah lepote sem zroč,

obilje zgolj govna očem je še dano!

 

Tako je, na svetu, lepo je živet,

prekrasno, ni kaj, hvalevredno,

in sam sem si kriv, ne želim kakor smet,

smrdljivo, ničevo in bedno!