Le zvezda, z daljave, šepeče…

V tišini noči, le zvezda šepeče,

bi sanje letele, a nimajo kam,

jim ni več iskati, še koščka ne, sreče,

a tožnosti, ne, te jim raje ne dam…

 

So znale sijati, in znale so greti,

so znale peljati v šir, in še dlje,

jim ni več, že dolgo jim ni več želeti,

že dolgo korak le s težavo še gre…

 

Le zvezda šepeče, v miru, z daljave,

in glas ji požira neskončna tema,

ne vem, če sploh slišim besede ji prave,

ne vem, če sploh vidi do mojega dna…

 

Vseeno, vsaj sije, vsaj malo mi sveti,

vsaj ona je dana v praznini noči,

ko nje še ne bo mi mogoče imeti,

naj hlad mi prekrije, za vselej, oči.