Malček
šahiram. Igra, sila podobna življenju: vselej moraš izbirati neke poteze,
vselej moraš predvidevati posledice storjenega, obenem pa – ena sama poteza
zmore o celotni igri odločati, o njenem razpletu, in… naj se neka poteza še
tako dobra kaže, vedno te lahko nasprotnikov odgovor nanjo pripelje do
spoznanja, da si odločujočo napako z njo naredil! Natanko tako, kot v življenju…
Ne pri
šahu, če ga resno igraš, še manj pri življenju, ni popravljanja! Če se še tako
trudiš, da bi popravil, zadanih ran nikoli ne boš do konca zacelil, omajani
neki konstrukciji nikoli več potrebne čvrstosti zagotovil. In zlasti ti utegne
storjeno dodatne dvome porajati, s tem več oklevanja, manj čvrstosti koraka!
Ja,
zanimiva igra. Obe. Misli, odzive, ravnanja nasprotnika zmoreš zgolj
predvidevati, spoznaš pa jih šele takrat, ko so že udejanjena, izvršena, ko ni
več poti nazaj. Ni goljufije, ni laži, ko bi sebi drugače razlagal, bi se sebi
tudi lagal. Povsem neproduktivno bi bilo, z izjemo poglabljanja težav do
ničesar drugega ne bi privedlo. In o tem, ali si pravilno ravnal, ne odločajo
le tvoje namere, tvoje poteze, ne, daleč od tega, odloča predvsem odziv,
tistega, pač, v odnosu do kogar si ravnal. Pa se tudi dobro, izkazovano, zmore
kot napačno, povsem zgrešeno izkazovanje pokazati, takrat, kadar ga dobrega
nevrednemu daješ.
In
seštevaš, med igro, tu in tam, neke točke, da ugotoviš, v kakšnem odnosu si, v
materialnem pogledu, do nasprotnika, tako, kot to v sobivanju počneš. Le da pri
šahu seštevki ne morejo lagati, v sobivanju pa to zlahka počnejo. Kjer je
pretvarjanje, kjer je potvarjanje, tam izid do samega konca ni znan. In ti
lahko malodane vse figure pobere, pa še vedno meniš, da imaš dobro pozicijo.
Ha, ta pozicija, tam, kjer drugega upoštevaš, da ta drug natanko isto počne –
upošteva sebe, svoje želje, svoje potrebe…
Za
razliko od življenja se šaha še nisem najedel. Program namreč ne dopušča
goljufanja, nekih prevar, figure si ne nadevajo mask, kakor jih vidiš, tako
tudi tečejo prek šahovnice, dočim v življenju… načeloma vem, da je moč drugače,
a sreče, da bi v polnosti to drugače doživel, še nisem spoznal!
Resnično,
zanimivi igri. Pri šahu vsaj to veš, da imaš sam šestnajst figur, in da jih ima
natanko toliko tudi nasprotnik, v življenju pa – lahko nasprotnik uravnava sto,
dvesto, tristo… nekih kmetov, tekačev, skakačev, in ti nič ne pomaga, saj
šahovnice večinoma sploh vidiš ne.
Rad
šahiram. Življenje sem si že tako zašahiral, pa me tudi pri šahovski tabli
pretirano ne zmoti, takrat, kadar zaradi neke nepremišljenosti do poraza
dospem. Tako in tako se iz porazov krepko bolje, in več, učimo, kot iz zmag. Še
zlasti, ker se le-te sila rado izkažejo za bistveno manj vredne, kot so se nam
zdele, celo za jalove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar