Sonko

Kadar v smehu, dete moje, nosek se ti viha,

in v očeh je vse žareče, v dušo še, do dna,

da zasije vse krog tebe, da zasije do neba…

mi porajaš spev življenja, moč njegovega navdiha.

A ko žalost preko lic ti, pa čeprav na kratko, šine,

bog ne daj, da še dežinka steče s tvojega vesolja…

mine me, do konca mine, radosti vsa volja,

v objemu nemoči in krute bolečine.

Več si mi, kot ti je dano vedeti, spoznati,

bi brez tebe tudi mene nekaj manj bilo,

si med sonci, ki še znajo v temo mi sijati,

ena izmed redkih zvezd, ki še jih zre oko.