Kadar v
smehu, dete moje, nosek se ti viha,
in v
očeh je vse žareče, v dušo še, do dna,
da
zasije vse krog tebe, da zasije do neba…
mi
porajaš spev življenja, moč njegovega navdiha.
A ko
žalost preko lic ti, pa čeprav na kratko, šine,
bog ne
daj, da še dežinka steče s tvojega vesolja…
mine
me, do konca mine, radosti vsa volja,
v
objemu nemoči in krute bolečine.
Več si
mi, kot ti je dano vedeti, spoznati,
bi brez
tebe tudi mene nekaj manj bilo,
si med
sonci, ki še znajo v temo mi sijati,
ena
izmed redkih zvezd, ki še jih zre oko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar