Tiha večina…

Dokler jim nezadovoljstvo že v grla ne teče, dokler niso potisnjeni v kot, v katerem ničesar več ne morejo izgubiti, dokler se zadostno število teh in takšnih ne nabere, so – tiha večina.

 

O »pravici« radi govorijo za hrbti, za vogali, čeprav niti tega ne zmorejo dojeti, da takšnim neka drugačna pravica sploh ne pripada, drugačna kot je obstoječa (po njihovem krivica).

 

Kadar se izpostaviš, v njihovem imenu – radi stojijo, previdno, ob strani, nekje v ozadju, čakajoč na razplet, pa…

 

V kolikor izgubiš, v kolikor si radi svojega izpostavljanja sankcioniran… takrat te trepljajo-po-ramenu češ »barabe, kaj so ti naredili«… in, takoj za tem, vsaj relativno zadovoljni nadaljujejo s svojo bedo.

 

V kolikor zmagaš, te, morda, tudi trepljajo, obenem poslušaš njihov zmagali-smo, in pravici-je-zadoščeno… pa čeprav ne eno, ne drugo, resnici ne ustreza, kajti zmagal si sam, in pravično bi bilo šele tedaj, ko bi takšni, ki niso vredni boljšega, v slabšem ostali!

 

A, da, glasni zmorejo postati tudi s časom, ko ugotovijo, da jim več ne preti neka grožnja, s strani tistih »nekaterih grdih«. Takrat, čez čas, so, naenkrat, vsi »pošteni«, in blebečejo o nepravilnostih, o stvareh, o katerih so poprej molčali, in celo omogočali njihovo odvijanje, s svojim molkom, s svojo pasivnostjo, s svojim »oportunizmom«… s svojimi zadnjičnimi »značaji«, v okviru katerih vselej sebi boljše iščejo.