Zjutraj
sem zaznal pisanje, s katerim se je nek deklič odzval na moje pripombe
(nasvete) glede pesmic, kateri je poslala na natečaj. In – nisem zdržal, da ji
ne bi dodatno zapisal…
Dobro jutro, dekle!
Samo za hipec sem pomislil, da se ne
bi odzval na tvoje tokratno pisanje, a nisem (z)mogel tako. Čemu? Ah,
preprosto, ker si zaslužiš dodatnih besed, si jih vredna!
Najprej - s tem oglašanjem samo
potrjuješ to, da sem te, skozi tvoje pisanje, pravilno "prebral"!
Tebe kot bitje.
Si nekaj posebnega, nekaj popolnoma
drugačnega od vsega tistega (tistih), kar (ki) te obkroža(jo)! Zaradi tega boš
v svojem življenju marsikaj pretrpela (domnevam, da določene zadeve čutiš že
sedaj), vendar - ostani zvesta sebi, ostani to, kar si in - vedno se zavedaj
tega, da je bolje, pravzaprav za človeka edino sprejemljivo to, da živiš s
trpljenjem, katerega ti drugi povzročajo, kot pa da ti trpinčiš te druge!
Čvrsto stojiš na tleh, s čutom za
realnost, s (samo)kritičnostjo, potemtakem - "imaš nekaj v glavi", in
tega "nekaj" je krepko več, kot v povprečju.
Res je, še nisi "prava"
pesnica. Vidiš, običajno je tako, da ti, drugi, spakedrajo nekaj vrstic,
pa že trobijo o tem, da se s poezijo (pisanjem) ukvarjajo, da so pesniki (pisatelji),
čeprav - nikoli do nečesa takšnega seči ne zmorejo.
Sam sem prvič izjavil, da sem
pesnik, ko sem bil star približno petdeset let. Poprej sem vedno trdil, da se
zgolj s pisanjem verzov ukvarjam. Pa še to ne vem, če bi, takrat, to izjavil,
ko ne bi o svojem "pesnikovanju" trobil skorajda vsakdo, in ko ne bi
imel za seboj nekaj tisoč objavljenih del.
Ne, ne gre za skromnost, zlasti
tisto lažno ne, ne pri tebi, ne pri meni, gre za samokritičnost, gre za
odsotnost domišljavosti (samo neumnost se z domišljavostjo izkazuje)!
Res je, še nisi pesnica, a - verjela
ali ne, v tebi je pesnica! Razen očitanega vrivka tvoje zapisovanje govori o
lahkotnosti početja, lahkotnost pa je lahko samo posledica spontanosti,
iskrenosti in, v tvojem primeru, tega, da - v tebi obstaja tisto, kar je za
pesnikovanje potrebno! Tako po vprašanju mišljenja, kot tudi čustvovanja.
Nikar se ne obremenjuj s pripombo o
minljivosti Sonca (in vsega ostalega, kar se, brez izjem, izkazuje v svojih
zgolj enkratnih podobah), zapisal sem jo malček za šalo, nekoliko bolj pa zato,
da ne bi preveč lahkotno, brez potrebnega razmisleka, opravljala svojega dela.
In se zavedam, da sem bil prestrog, in se zavedam, da si še mlado bitje, na
pragu svojega življenja, in se zavedam, da - tudi jaz sem nekoč bil tvojih let,
in sem se tudi sam s takšnimi zadevami izkazoval. Ti bo "življenje" z
drugačnimi pogledi (po)streglo, in je še dosti časa pred teboj, da jih boš
smela upoštevati.
Nikar se ne trudi z željo
biti-pesnica, pusti, naj se samo zgodi. Ti samo pridno opazuj, ugotavljaj in
vedno prisluhni tistemu v sebi, pa - kakor te bo gnalo, naj te žene, po
možnosti tudi v pisanje. In, v spodbudo - tvoji pesmici sta, v primerjavi z
malodane vsemi ostalimi, neka posebnost, obenem pa sem ju s krepko večjim zadovoljstvom
bral, kot pa sem to počel s "pesmimi" številnih odraslih
"pesnic" in "pesnikov"!
Nasvet? Dam, sama boš odločila, če
ga boš upoštevala. Naj tebe "pesem piše", ne ti nje! Bom
"prevedel", da boš razumela: ne išči na silo, ničesar, ne
"navdiha", ne besed, ne rime, Pusti, naj te ponese (ti pa zgolj hiti
zapisovati), kajti samo z iskrenostjo zmoreš dospeti ne samo do
prepričljivosti, pač pa tudi do same smiselnosti neke pesmi, v kateri naj bi
tebi podobni bralci našli neko globino, zapolnjeno s toplino (pa naj bo
povzročena z žalostjo, ali z zadovoljstvom, vseeno, samo da je!), našli, v
bistvu - in tebe in sebe! Rime pa kar uporabljaj, ni jih (nas) veliko, ki se
zmorejo(-mo) z njihovo polnostjo izkazovati.
Da, nebo kot celota, vključno s
Soncem in z zvezdami, ima neko magično moč. Veliko boš vanj zrla, le pazi, pri
tem, da te čim manjkrat na tleh spotaknejo! S časom boš, žal, ugotovila, da je
v tistem, čemur pravimo Narava, skrita malodane vsa Lepota, Dobrota, Poštenost
tega sveta, dočim boš našteto na tleh našla pri izjemno redkih. Večina je, na
žalost, zgolj "lepa", "dobra", "poštena"... in
"pametna" ter "sposobna", kakopak. In ta večina, vsi tisti,
ki krepko manj v sebi premorejo, kot premoreš ti, te bodo nenehno
"učili", ti pripominjali, ti "pametovali", in bodo to
počeli vse do tedaj, dokler ne boš dospela na potrebno točko samozavesti in jim
sporočila, da ti niso, in ti ne morejo biti, nikakršno drugačno merilo, kot
merilo tebi nedopustnih ravnanj. In...
Res je, življenje je kratko, tako
vsaj trdijo, vendar - se bojim, da boš dospela tudi do ugotovitve o
relativnosti te trditve.
Da zaključim...
Ene same črke ti nisem "na
silo" zapisal, nasprotno, vidoč te v tvojih verzih, sem to z veseljem
naredil, kajti - zaradi takšnih, kakršna si ti, sem leta nazaj tudi zasnoval
Rima rajo, in takšnih, kakršna si ti, skozi vsa leta, sila malo zaznal!
Bodi sebi zvesta, vztrajaj pri
svojih snovanjih, piši, piši, piši, kadarkoli tovrstno potrebo (za)čutiš
in - upam, da se boš na prireditvi prijetno, celo lepo počutila!
Aha, pa še to - v tebi obstajajo
velike možnosti za to, da ti bodo nasveti takšnih, kakršen sem jaz, pa čeprav
dobronamerni, postali nepotrebni, da postaneš suverena, odločna ti, iz vsake
svoje besede prepoznavna! To ti tudi želim.
Pozdrav!
Uroš Vošnjak
Ni komentarjev:
Objavite komentar