Mnogokrat
sem ti že svoja razmišljanja, svoje misli namenjal v podobah zapisovanja. Za
neposreden pogovor, o tem, in takšnem, si še krepko premajhna, a nič zato,
kajti – večina niti v stanju svoje »odraslosti« ne bi dojela slišanega, vsaj
zares ne. Da, veliko zapisov sem ti namenil, in posvetil, in kdo ve, koliko jih
še bo…
Mimogrede,
dve zadevi.
Zjutraj
sem na tleh našel jagodo. Ne vem, zdi se mi, da je bila sklatena, sama od sebe,
zagotovo, ni padla, morda s pomočjo Tarovega repa (velikokrat ga ženem od posod
z jagodami, ob katerih, čakajoč na hrano, svoje navdušenje, poskakujoč,
izkazuje), pa sem še ostale pordečele pobral. In upam, da bodo, v hladilniku,
zdržale do petka, ko jih boš, še bolj upam, z užitkom poamala…
Kosil
sem, zjutraj. In pokosil več, kot bi si želel, in manj, kot bi moral. Obe
držali kose sta mi namreč, med palcema in kazalcema, porodili prepričljive
žulje, pardon, otiščance, pa napravo komajda držim, je dokaj neprijetno, da ne
zapišem boleče. A, kakorkoli že, na strani hiše je vse pokošeno, razen strmine
pod njo, strmine, na katero itak sila redko zaideva, ker se tvoj korak na njej,
kljub temu, da te čvrsto držim, počuti negotovo, prestrašeno. Mali breg pa – če
bo v prihodnjih dneh kaj bolje, z rokama, in če bo moč, brez dežink, potem bo,
v nasprotnem bova pa drugič prek njega…
Da,
tudi tvoj gaj je pokošen! Prostor, na katerem je tudi tobogan, prostor, na
katerem veliko časa preživiva. Pa ne toliko zaradi tobogana, pač pa… ko se
zasliši tvoj navdušen glasek, in večinoma tisti »tata ama Lilo«, tu in tam pa
tudi »Lila ama tato«… in se loviva, krog žižule, in te večinoma »ne morem«
ujeti, ti pa mene vedno… in ko se »skriješ« za steber brajde, da te tata »ne
vidi«, pa te, brezuspešno, »iščem« naokoli, vse do tvojega glasno smejočega se »buuuu«…
da, se mi zdi, da je tvoj gaj bistveno bolj pomemben, nama, radi tega, kot pa
zaradi tobogana.
Četrto
dete si, moje, ki je zapadlo (tudi) v moj proces vzgajanja. Jaz ne dresiram,
daleč od tega, ne delam fotokopij, še dlje, in, čudak, kakršen sem, povsem
drugače pojmujem svet, in odnose na njem, povsem drugače vrednotim, se povsem
drugače izkazujem kot večina. Pa mi to, že v izhodišču, določene težave
povzroča, (tudi) pri vzgajanju, postavlja me pred dilemo – zdresirati eno izmed
neštetih, večinskih podob, ali vzgojiti človeka!
Če boš
v tem nagonskem, posranem svetu človek, potem ti bo, jamčim, krepko težje
živeti, saj se boš, poleg običajnih, vsakdanjih zapletov, srečevala tudi s
težavami, s katerimi ti bo, v svojem odklanjanju, zavračanju tebe, streglo
okolje. Če pa boš brezlična v obči brezličnosti, potem boš imela, vse
življenje, težave s seboj, kajti – mimo zasnovanosti neboleče, netrpeče ni moč,
ti pa si zasnovana kot človek!
Da,
huda dilema. Tudi pri starejših, svojih čičkih, nisem prepričan, v to, da sem
jih pravilno vzgajal, marsikdaj pomislim o tem, da bi bilo, kdo bi vedel, morda
bolje, zanje, ko bi jih izučil v nekih borilnih veščinah, da bi tolkli krog sebe,
najmanj, ali vsaj, dobro vračali udarce.
Okolje
je neprizanesljivo, različnosti ne gredo vkup, pa te bodisi pogoltne, bodisi ne
sprejme, izvrže. In sam proti vsem je, verjemi, težko, zelo težko.
Med njimi
veljajo številna prepričanja, resda butasta, a kljub temu, in med temi
prepričanji je tudi tisti ne-bodi-kot-drugi. Reveži, ne vedo, da je samo
pozivanje krepko premalo za spremembe, za drugačnost, kajti – žaba se lahko še
tako napihuje, želeč postati nekaj drugega, večjega vsaj, a vedno je, in bo –
samo žaba!
Ja, saj
so »drugačni«, med seboj, res je. Nekateri lepše, bogatejše oblečeni, z več
bleščicami, kot ostali, nekateri se celo v tetovaže oblačijo, da bi bili
nekaj-posebnega… a s tem, z vso svojo »drugačnostjo« samo do tistega
isto-sranje-drugo-pakovanje dospevajo. Ni izgled, zunanjost, tisto, kar o
vsebini govori, še zlasti takrat, kadar ta vsebina omembe vredna ni…
Da,
ne-bodi-kot-drugi med njimi, vsemi drugimi, velja, jaz pa razmišljam,
bogokletno, in na trenutke, če bi te prav v nasprotno usmerjal, v
bodi-kot-drugi, kajti…
Če bi
zmogla (brez nekih notranjih težav, svojih) tako, če bi zmogla sebično,
preračunljivo, brez kakršnihkoli zadržkov, zlasti etičnih, ne samo čustvenih,
prek sebi lažjih, četudi umazanih, poti… če bi zmogla svinjati, potem… med
enakimi enaka, in bolj kot si vešč njihovih metod in praks, bolj uspevaš, bolj
se te, ne nazadnje, bojijo, pa te upoštevajo, in »spoštujejo«. Sicer ne vedo,
kaj je to spoštovanje, a kljub temu – v obraz se ti prijazno nasmihajo, celo s
prikloni izkazujejo, če si, po njih merilih, dovolj »velik«, in dovolj »visoko«,
za hrbtom pa… ah, za hrbti pa tako in tako popolnoma drugačne podobe, svoje,
izkazujejo…
Že res,
da zmore biti v svinjaku samo svinja uspešna – bolj kot je svinj(sk)a, umazana,
močna, prodorna, več ima od svinjaka – medtem ko je vse ostalo, drugačno, v
nenehni nevarnosti, pod konstantno grožnjo, da umažejo, vsaj obgrizejo, če ne
celo požrejo, a je res tudi to, da je tudi tebi eno samo življenje dano, in da
enega samega razloga ni, za to, da ga radi svinj ne bi preživela skladno s
svojimi željami, snovanji, namerami!
Veš,
dete moje, Kolumb je imel svojo barko, Da Vinči atelje, Tesla laboratorij… pa
so se imeli nekam »poskriti«, se umakniti pred občimi, ti pa… četudi dospeš, z
leti, do podobne možnosti, še vedno boš morala večino časa med njimi, tako
drugačnimi, vsaj zaenkrat, od tebe!
Resnično
ne vem, na žalost, kako, kaj bi bilo, tebi in zate, bolje! A vem nekaj drugega,
vem o tem, da imaš smolo, ker imaš mene za očeta! Sem namreč neozdravljivo
bolan, trpim zaradi hude alergije, za katero, zaenkrat vsaj, še niso odkrili
zdravila, in ga, bržčas, nikoli ne bodo, kajti alergičen sem na – dvonogo nesnago!
Pa ne vem kako bi te svinjskega učil, ko pa se mi svinjsko upira, že ob misli
nanj?!
Da,
Malo moje milo, drago, morda me, če oba doživiva, slišiš poreči »ma, ni mi do
mene, jaz sem svoje že odživel, hudo mi je zaradi otrok, še vse življenje je
pred njimi«… in – ne, nikoli me ne boš slišala reči bodi-kot-drugi, nasprotno,
bodi ti, bodi dobra, etična ti, kajti, veš, pa verjameš ali ne, človeku je
lažje trpeti svinjanja drugih, kot s svojimi trpljenje drugim povzročati!
Pravzaprav se človek do svinjanja sploh napotil ne bo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar