Vodila…

Nekaj preprostih vodil, življenjskih, sila preprostih, bom zapisal. Po njih skušam svoj čas živeti, in, čeprav so preprosta za branje, znajo še kako otežkočati življenje, marsikdaj tudi samo obstajanje.

 

Bolje, da ti svinjajo, kot da si svinja.

 

Škoda je dneva, za katerim nič ne ostane.

 

Občost je merilo izključno za nesprejemljivost.

 

Edino vredno v življenju je tisto, do česar vsakdo ne zmore dospeti.

 

Imaš en obraz, naj te po njem poznajo tudi tisti, katerim ni ljub.

 

Med ničem zmoreš do zadovoljstva zgolj kot nič.

 

Ne odstopaj od svojega prav, četudi vsi drugače, v kolikor ga zmoreš z dejstvi ubraniti.

 

Tudi »prijatelji« »prijatelja« o »prijateljevi« »vrednosti« pričajo.

 

V blatu svetloba umira.

 

Domnevam, da bi se še kaj našlo, čeprav je tudi zapisanega dovolj, če ne celo preveč, za to, da se, slej ko prej, v neki lastni odmaknjenosti od vsega ostalega znajdeš, da do neke svoje samosti dospeš, do stanja, radi katerega te vsi tisti, ki takšno stanje povzročajo, kot samotarja ugotavljajo. Pa čeprav to nisi, vsaj zares ne, in čeprav se kot tak izkazuješ izključno zaradi tega, ker ti drugače ne znese, ker so redki, s katerimi zmoreš in - ker med vsemi ostalimi niti samega sebe ne bi mogel ubraniti, se ohraniti.