Med »civiliziranim« ničem (marš v tri smrdljive!)…

Njim je, kakor vsem živalim, cilj čim bolj zadovoljno obstajanje, kateremu celo življenje pravijo. Za dosego tega zadovoljnega »življenja« je potrebna zadostna količina (materialnega) imetja, poln vamp in praznjena jajca…

 

Človeku je njegovo obstajanje zgolj izhodišče, le možnost, da skozi svoje ustvarjanje do življenja dospe. Za razliko od njih, katerim zadovoljstvo poraja dosežen cilj, medtem ko jim je pot do njega praviloma moteča, človek absolutno večino svojega zadovoljstva, svojega življenja, prav na poti najde, v delu, v soočanju s preprekami, in težavami, v njihovem razreševanju, v tvorjenju, v ustvarjanju… dočim sam cilj porodi sila kratko trajajoče zadovoljstvo, temelječe na tistem zmorem, uspel sem (in ne na tistem imam!), in se, malodane takoj po realiziranem cilju, pojavi nov izziv, ki še več dela, še več truda, še več odrekanja terja, od poprejšnjega.

 

Niso vredni človekovega ustvarjanja, njegovih prizadevanj, njegovega življenja, pa čeprav s pridom izrabljajo vse človekove dosežke, obenem pa dobesedno razkrajajo vse tisto, za kar se človek trudi na področju t. im. družbenih odnosov! In…

Ne gre drugače, kajti – ko v svinjak namestiš napajalnik (neusahljiv vir pitja), krmilnik (vselej poln vamp), klima napravo (ugodne okoliščine obstajanja)… bodo prasice in prasci vse to s pridom uporabljali, medtem ko…

Nikar nekega umetniškega dela ne razstavi na ogled, v svinjaku (se svinj njih nažrtost krepko bolj »dotakne«!), kaj šele, da bi neko pisanje o bontonu, celo o etičnem sobivanju, na polico, svinjam dosegljivo, postavil…

 

In sploh ni čudno, da, oni, nimajo takšnih težav, kakršne ima človek, ko se (tudi) nenehno o smiselnosti lastnega obstajanja sprašuje (njim je v da-mi-je-čim-lepše… fuj in bruh!). Čeprav se mu ne bi bilo treba, o tem spraševati, ko bi v svojem, človeškem okolju živel! In ne v svinjaku, med svinjami.

 

»Kdor nima rad živali, nima rad ljudi.«

BEDARIJA, KAPITALNA BEDARIJA, do katere zmore samo obča bebavost dospeti!

Nimam rad živali, povprek zagotovo ne, in še zlasti ne maram dvonogih (naj mi ptice oprostijo, a ne mislim, pri tem, nanje!), a imam še kako rad človeka! Tistega pravega, dejanskega, ne »človeka«, živali v človekovem telesu! Krepko raje, kot ga imajo »radi« oni, tisti, katerim spod rilcev nenehno imamo-SE(BE)-radi sili…