… za
menoj?!
Zanemarim
vse tisto, kar za večino ostaja, kot, poleg nagrobnikov, edino pričevanje o
njih obstoju, zanemarim pločevino, zidove, prihranke. Nujno zlo, zgolj to, in
nič več, materialnost, ki je njim njihovo »življenje«, dejansko pa je zgolj nek
predpogoj, da zmoreš, to življenje, kolikor toliko »normalno« živeti. V kolikor
do življenja sploh dospeš, kakopak, in ne ostaneš pri običajnem obstajanju.
Kar
nekaj je področij, na katerih sem deloval, in to še počnem, vsaj tu in tam,
tako teoretično, kakor tudi v praksi. Ni jih veliko, a malo tudi ne. Vseh niti
omenjal ne bom, kajti to, da sem, na primer, dolgo deloval v gospodarstvu,
pretežno na vodstvenih in vodilnih mestih… veliko jih je, ki so se z istim
ukvarjali, četudi ne na enak način, in z enakimi rezultati, kot sem to počel
sam.
Da,
denimo…
Področje
kulture, umetnosti, kakor ti je ljubše. Pisanje, moje vseživljenjsko
izkazovanje. Marsikomu ni všeč kar, in kakor, zapisujem, a se glede tega ne
obremenjujem, kajti – najbolj všečne zadeve, občestvu všečne, so tiste, ob
katerih je moč govoriti vsaj o neumnosti… vendar – devet let sem uspel
(pre)živeti, od tega svojega pisanja, ob čemur sem cesarju njegovo dal, dajatve
in prispevke. Ne vem, ne poznam jih veliko, zlasti na tako majhnem tržišču, kot
je deželno, ki bi, ali so, vsaj polovico toliko časa zmogli. In s takšnimi
tematikami, kakršne sam obravnavam.
Jezikoslovje.
Da, marsičesa, s področja jezika, se lotevam, v svojih razmišljanjih, in
predvsem uspešnega njegovega razkrajanja, uničevanja, siromašenja… s katerim se
zavzeto ukvarjajo novodobni, in predvsem sila »strokovni«, »jezikoslovci«. In
tudi, sem ter tja, kakšno novo tvorjeno besedo skušam v uporabo pripeljati.
Sociologija,
družbeni odnosi. Ekonomija, vsaj v vidu vloge lastnih proizvodnih virov, pa še
česa, v odnosu do zmožnosti (vsaj relativno) suverenega obstajanja.
Mišljenjske
zmožnosti, zmožnosti čustvovanja, in podobe obojega, posledično tudi področje
psihe, in zdravljenja (odpravljanja) psihičnih težav in, še bolj posledično,
antropologija, in biologija, ko o človeku in o »človeku« pojasnjujem.
Da,
prav na področju psihe sem samega sebe presenetil, ko sem ugotovil, da mi je
dano razumevati problematiko in stanja, in da mi je dano okvare oziroma
obolelosti odpravljati, obolele ozdraviti (v nasprotju z doktrino stroke, ter
zlasti »stroke«, po kateri je potrebno obolelo osebo navaditi na živetje z
boleznijo… da ne bom napačno razumljen, iz povsem praktičnih razlogov takšno
doktrino celo razumem, in jo sprejemam, kajti – že itak je malo uradno
ugotovljenih terapevtov /pa še »terapevti« med njimi prevladujejo/, na drugi
strani pa veliko obolelih, obenem pa je za zdravljenje tistega, kar se leta,
celo desetletja nabira, potrebno veliko, in še več, časa, intenzivnega,
garaškega dela… pa še drug »obenem« - takšnega zdravljenja ne bi zdržala vsaka
obolela oseba, pač pa bi prej odstopila), medtem ko sem na področju
antropologije samega sebe »sesul« na trda, prav nič prijazna »tla«, ob
ugotovitvi, da – je večina tistega, čemur pravimo človeštvo, sestavljena iz »nečesa
tretjega«, da v nobeno vrsto ne sodi, kot posledica križanja med človečnjakom
in človekom.
Filozofija.
Ugotavljanje dobrega in »dobrega«, etičnega in »etičnega«, ugotavljanje
neutemeljenosti, neresničnosti številnih prepričanj, na temelju katerih posluje
občost… in domnevam, da bi bilo moč še kaj najti, a nič pretresljivega, pa
četudi sem se pri tem nič-pretresljivega vedno nahajal na tisti drugi strani
reke, sam, in proti vsem, ki »vedo«.
Pridno
sem skušal, o marsičem, zapisovati, resda bolj v podobah poljudne-znanosti, a
vseeno, predvsem v podobah enostavnega in, načeloma vsaj, vsem razumljivega
pisanja. Načeloma, kakopak, kajti brez zmožnosti razumevanja razumevanje,
preprosto, ni možno! In tudi pri tem zapisovanju neke podpore ne najdem,
nikakor, in nikjer, pa so mi še kako dobro znana občutenja, tistih nekih pred
menoj, ki so se, tako, kakor se trudim sam, trudili »vcepiti v betice« razne,
kar številne, resnice, in so se trudili, vsaj v časih lastnega obstajanja,
zaman. Zato tudi zlahka priznam, da sem »butec«, in to najmanj iz treh
razlogov:
1. Zato, ker »butasto« razmišljam, in
skušam svoje »izmišljotine« vsiliti »resnico-vedočim«;
2. Zato, ker kljub konstantnim, in
številnim, tovrstnim porazom še vedno vztrajam;
3. Zato, ker – mar so sploh vredni
boljšega, kot je to, kar, že itak prek lastnih zmožnosti, imajo?!
Tolažim
se, naivnež, da bo vsaj s prvega področja za menoj nekaj malega ostalo. Denimo
nekaj verzov, namenjenih otrokom, ali povsem liričnih, takšnih bolj enostavnih,
v katerih zmorejo neko zabavo, razvedrilo videti, kajti – v večino svojega
pisanja sem vtkal obravnavanje dejstev, svoj odnos do njih, in željo, kakopak,
da bi s svojim opozarjanjem, pa čeprav izkazanim v literarni podobi, do nekih
sprememb pripeljal. Popolna naivnost, moja, kakopak!
Z ostalih
področij pa… dvomim, močno dvomim, da bo v poplavi »strokovnosti« in »razumskosti«,
če želiš pravoVERNOSTI (in dlje kot traja javno »izobraževanje«, več teh »strokovnjakov«
bo!) karkoli od mojega uspelo vsaj do obravnave dospeti, kaj šele do tega, da
bi smelo zaživeti, in celo – preživeti! Potemtakem…
Potemtakem
smem, povsem realno, ugotavljati o tem, da sem svoj čas (pre)živel – povsem zaman!
Pa čeprav si, nekje v daljavi, na koncu vesolja, rišem neko svetlobo, nje
pikico, ki naj bi upanje v drugače ponazarjala.
P.S.
Nedavno
sem videl neko reklamo, za film Kraljestvo opičjega planeta (ne vem, ne me za
besedo držati, a mislim, da ima film zares tak naslov). V tem filmu naj bi
prikazovali boj: na eni strani vladajoče opice, na drugi opice odpadniki in
ljudje, skupaj. Khm, če ničesar drugega, potem lahko, na osnovi ugotovitev,
vsaj to zapišem – ne bo, nikoli, odpadnih, v pravilnost odpadništva prepričanih
opic. Se je že doslej, tekom »zgodovine«, prevečkrat »oportunizem« izkazal,
zrušil večino naprednega, obenem pa – opica je opica, in tudi ona, reva, iz
svojega kožuha ne zmore!
P.P.S.
Že
dolgo nazaj, več ne pomnim kdaj, sem zapisal verze (ki se kažejo tudi na dnu
slehernega mojega e-pisma):
Vloga
poeta v tej, naši državi,
ni v
tem, da uživa v denarju in v slavi,
temveč
da ustvari vsa svoja snovanja
še
preden prejel bo – posmrtna priznanja…
Da, moj
»hrbet« se že »veseli« - kakor so se, pred njim, »veselili« neki drugi »hrbti«
- da bo(m), po smrti, kakopak, morda celo omembe vreden. A, kljub temu, ne vem,
kaj je tisto, kar mi prepričuje vzklikniti nek »hura«, in mu pridodati
kako-lepo-je-živeti?! Pač pa se mi, namesto tega, zgolj nek MARŠ z jezika sname.
Ni komentarjev:
Objavite komentar