Malo zblojeni ali veliko?!

Pet mesecev je, v okviru natečaja, možnost pošiljanja prispevkov. Pet mesecev! Danes je zadnji dan tega roka, in približno polovica vseh došlih pesmic je dospela danes, večinoma v popoldanskem času. In še vedno prihajajo, in bodo, si upam domnevati, na temelju trinajstletnih izkušenj, prihajale vse do polnoči… nekatere pa tudi kako minuto, dve, ali več, prek nje…

 

S tem svojim načinom pošiljatelji, pretežno učiteljice, izkazujejo svojo »resnost« ali, če brez navednic zapišem, svojo POPOLNO NEODGOVORNOST, kajti… recimo, da pride do motenj v oskrbi z električno energijo, do nekega izpada, kakršnegakoli, pa zaradi tega ne bo moč posredovati izdelkov otrok v predpisanem roku – kaj bo potem?!

 

Sem že imel primere, v preteklosti, takšne, in poskuse raznih opravičevanj, češ »sprejmite poslano, prosim, zaradi-tega-in-tega je malo kasneje dospelo«… vendar – ko odbije polnoč, ko se ob prejeti pošti prikaže datum, prvi februar, takrat…

Takrat, preprosto, odgovorim žal-mi-je, vendar… pet mesecev ste imeli na voljo, obenem pa – če so ostali zmogli poslati pravočasno, potem bi to lahko naredili tudi vi, in načela so načela, pa če vam skozi-prste-pogledam, potem vsem ostalim krivico naredim! Kakopak, s tem si nakopljem zamero, celo nekaj izkazane slabe volje, tudi jeze, vendar – pet mesecev, pa ne popuščam!

 

Še dobro, da se otroci šolajo. In se »izobražujejo«, očitno, tudi s področja, imenovanega – neodgovornost!

Le kdo je naj?!

Menda med najbolj butaste so uvrščene kure,

kdo ve, če je zares tako, čeprav zabite so,

preveč betic je zgolj zato, da nosijo frizure,

pod njimi pa bolj prazno vse, bolj prazno in trdò…

Si kura zmore sama streč, za v kljun si sama išče,

in v hipu ko se izvali že teka naokrog,

ne hodi v šole slavljene učit se neko pišče,

priprošenj perutnine ne posluša neki bog…

In tudi za napake svoje kura redno plača,

lisici pade med zobe, pa ta ji stisne vrat,

zaman v vere krive se takrat kokoš obrača,

pravica se izkaže, z njo ne kaže se igrat…

Ja, res, med najbolj butaste so kure uvrščene,

čeprav izbor ni najbolj fer, v okrilju vseh krivic,

ker kura nosi, pridodaja, dobre so pečene,

obenem njih glavé krepko so manjše od betic…

Še nisem videl kure, ki bi v švico se podala,

je butasta, a ne dovolj, pa ji poti tja ni,

in ni je, da bi v kokodak svobodo gobezdala,

pač, žre in serje, žre in serje, srečna da živi…

Čeprav letalka ni preveč, za silo zna leteti,

a prav nikdar ne bo v nazaj vrtela si poti,

in tudi ko poda se, po kokošje, resda, peti,

je lepši spev kot tistih, ki jih mikrofon redi…

Ne vem, v kokoški je tako, da vse je bolj brez glave,

pa treba je previdno tisti slaven naj iskat,

ker prav vsi po vrsti v ponos so očetnjave,

prav vsi bi jo odtisnili enako na podplat…

Menda kokoš, ta čudna zver, med naj-zabite sodi,

ne vem, resnično, ne bi se prenaglil kar tako,

ker kura vsaj po svoje, pa čeprav zabito, hodi,

medtem ko bebci za pastirjem žejni čez vodo…

Ma, kdo bi vedel, pamet je le pamet, ščep drobiža,

dovolj za sproti, a prav nič, da bi gradila svet,

kokoš ne bo za zlat sijaj izkrivljala si križa,

betici pa od krivljenja zravnano sploh ni zret…

Prav smilijo se mi, zares…

Malodane prsti so me zaboleli… kakor običajno, tako je tudi danes, zadnji dan roka, opredeljenega v natečaju, dobesedno naval prispevkov, pa sem se dodobra natipkal, preden sem prejeto gradivo posredoval oblikovalcu, in preden sem slehernemu pošiljatelju potrdil prejem poslanega. In, da bi bilo še težje…

 

Ne moreš si predstavljati, v kakšnih pogojih dandanes delajo, malodane živijo, učitelji, in učiteljice, kakopak, predvsem tisti/e, ki slovenski jezik poučujejo! Strahota, zares prava strahota, ne bi si mislil v kaj vse jih silijo, pa…

 

Verjel ali ne, a kaže, da so jim delovni prostor odmerili nekje na strehah šolskih objektov, vsaj nekaterim, tistim, pač, ki so mi poslali »Z šol«, nekih, pač. Grdo, zares grdo, od tistega, ki je za to odgovoren, in upam, da bodo najkasneje do Dneva kulture zadevo popravili, ne nazadnje »naš« jezik »ljubimo«, ga »spoštujemo«, pa bi bilo dobro, ko bi tudi s tistimi, ki NAJ bi ga učili, primerno ravnali. In jim našli vsaj kakšno kamrico, da bi se, v bodoče, oglašali IZ šol… ali vsaj, če drugače ne gre, S šol…

Prošnja…

Človek, imam prošnjo: daj, naslednjič se, namesto z opico, spari z oslom, ker, veš, bi bilo sila zanimivo videti, kako bi, čez nekaj deset tisočletij, oni »ljudje«, s takšnim križanjem nastali, zgledali! Navzven, kakopak, kajti v glavah bi bilo enako, pamet je zgolj pamet, ne glede na to, če je opičja ali oslovska, razlike so samo v tem, da – kompleksnejši kot je svet, bolj se z neumnostjo izkazujejo.

 

P.S.

Verjetno so za uspešnost takšnega križanja prevelike razlike… ali pa tudi ne?!

Februarska jagodna dobrodošlica…

Že ko je bila prejšnjič tu, je opazovala jagodo, taisto, ki je danes tako lepo rdeča, da – me prav zanima, koliko sekund bo na peclju zdržala, jutri, po tem, ko jo Mala ugleda?! Za ono drugo, ki še rdi, počasi, a zanesljivo, bo morala malček počakati. Že itak te, zimske jagode, nimajo toliko sladkorja, da bi sladkale, kot zmorejo poleti, pa bi bil njen obrazek preveč skisan, ko bi z nedozorelo hitela. Kakorkoli že… zunaj, na prostem, sredi zime, ne vem, a meni se to zanimivo, simpatično zdi.

Nekaj izmenjanih besed, jutranjih…

… za trohico, vsaj tozadevne, olajšanosti…

 

Prijatelj je takole:

»Premalo pijem, da bi bil sprejemljiv kot pisatelj, očitno sem se tudi premalo kurbal, da bi smel biti dramatik, in premalo hinavčim, pa v sproti razpoložljive riti jezik porivam, da bi v svojem kraju bil kulturnik… prestar sem, da bi se prilagodil, in premlad, da bi hodil po poteh živih mrtvakov.«

(op. p. v navedku sem samo nekaj vejic dodal, sicer pa ga nisem niti malo, vsebinsko, spreminjal)

 

Priznam – nasmehnil sem se, ob prebranem. Ne vem, če je bil nasmešek z grenkobo začinjen, zagotovo pa vem, da z veseljem ni bil! Preveč sem izkusil, v tem »poštenem« svetu, da bi se zmogel njegove »poštenosti« veseliti. Kakorkoli že, ni mi dalo miru, pa sem (mu) pripisal…

 

»Glede prvega – ne vem. Glede drugega – se sprašujem. Glede tretjega pa – mejduš, ko bi vsaj mrvico ugovora premogel…

Pa niti ne gre za hojo »po poteh živih mrtvakov«, pač pa bolj za odločitev med biti ali ne biti – del svinjaka!«

 

In tudi:

 

»Še nekaj sem pozabil, tebi v (resda jalovo) spodbudo, pa sledeč PS izkažem…

Ti se vsaj lahko odločaš, oni, katerim je svinjak v krvi, pa se, revčki, ne morejo.«

 

Da, bil je čas, v moji mladosti, ko krog sebe nikogar drugačnega-od-vseh-ostalih nisem poznal, pa sem sebe kot čudnega, kdo ve, morda celo napačnega raziskoval, in… ko sem, predvsem zahvaljujoč delovanju na področju pisanja, in širitvi obsega poznanih mi, srečeval, resda redko, le tu in tam, podobne, da, takrat sem ugotavljal, da pa le nisem sam, da nas je kar nekaj, čeprav se s pretirano številčnostjo ne moremo pohvaliti, in… ko sem tudi pri njih ugotavljal, da so uspešni na področjih, na katerih se izkazujejo – mejduš, da ne moreš biti napačen, če pa skladnost tvojih besed in ravnanj poraja rezultate, in to takšne, da se jim obči, s svojimi prizadevanji, niti zdaleč ne zmorejo približati!

Tudi danes, na stara svoja leta, se ne morem hvaliti s tem, da za jezerce takšnih poznam, in tudi premorem, v oceanih tistih »mi«, v poplavi neke nevrednosti, celo ničevosti, vendar – sleherni stik z njimi, pa čeprav le prek zapisane besede, kot nekakšen obliž deluje, majhen obliž, ki še zdaleč ne zmore prekriti ene same rane, kaj šele vseh nabranih, a vsaj za nekaj trenutkov blažilno deluje. Vsaj za nekaj trenutkov.

»Mi, ljudje«… je vrag, ko se žival začne oblačiti, ko se nauči izgovarjati nerazumljene ji besede, in ko se ti skuša ob bok postaviti, prav s tem »mi, ljudje«! Pa ničesar, načeloma, nimam proti živalim, daleč od tega… kadar ostanejo na mestih, in v vlogah, katere jim je Narava predpisala, namenila.

Jutranjih nekaj besed, o mišljenju…

Mišljenje je namenjeno razumevanju, a brez zmožnosti razumevanja se uničujoče izkazuje.

 

Ni pomembno kar misliš, pač pa tisto, kar iz misli izkažeš.

 

»Mislim, torej sem« = Mislim RAZUMSKO, torej sem ČLOVEK = ZAVEDAM SE samega SEBE, kot celote, in ZAVEDAM se vsega ostalega, kot CELOTE obstoječega.

Nagonom (zgolj »pameti«) takšna zmožnost NI dana. Zato se tudi izkazujejo kot NE-načelni, nenehno prilagodljivi (spreminjajoči) se.

 

P.S.

Naravnost »ljubim« silne »izšolane strokovnjake«, zlasti tiste s področja (»mentalne«) medicine in biologije, ki sicer »vedo«, da ČLOVEKA OD ŽIVALI LOČUJE samo RAZUM, a NE-razumskosti (obče danosti) NISO zmožni ugotavljati, in prepoznavati, pa… prav »simpatično« je, ko mi neko »medicinsko« bitje razlaga o tem, da se, pač, »obnašamo nagonsko, ker smo, v osnovi, živali«… khm, če ČLOVEKA RAZLIKUJE od živali RAZUM, kako, hudiča, je »povsem normalno« to, da »nas« nagoni vodijo »ker smo, v osnovi, živali«?! Kaj je zdaj s tem, smo živali ali se od živali razlikujemo (zahvaljujoč razumu)?! Oboje hkrati namreč NE more biti!

V mrvicah svetloba…

V jutru poslednjega januarskega dne je nebo progasto. Prek modre podlage, ki se svetlika v svoji nežni obarvanosti, so se razvrstili zebrasti vzorci kumulusov. Zrem tri hiše na nasprotnem bregu. Druga ob drugi stojijo, a le eno, skrajno levo, je sonce poljubilo, da žari…

 

Poslavlja se mesec, in zima napoveduje bližajočo se pomlad. Komaj čakam dneve, v katerih bo moč odložiti bunde, kape, rokavice. Dneve, v katerih bo sonce otoplilo jutra, le-ta pa bodo prebudila liste, in cvetove, ter jih popeljala v ples živetja. Kako malo je potrebno za ta ples, samo toplina…

 

Toplina. Kadar sebi namenjena obstaja, takrat golta, požira, uničuje, kot požar, ki vsevprek sebi jemlje, da bi, v sejanju nesreče, sebe krepil, rasel, še bolj uničeval. Ne meneč se za uničeno. Kadar pa živi, da greje, takrat pa cvetove zbuja, in dneve krog sebe lepša. Podobno, kot je pri »ljubezni« in ljubezni. Moraš obe poznati, da bi zmogel razlike ugotavljati…

 

V svetu mask je čistost redka. Tako vražje redka, da se bližina in toplina kot božja darova izkazujeta. Darova nekoga, ki je sicer skop, preračunljiv in sebičen, pa mu le tu in tam dobro iz rok uide, povsem slučajno, kot nekakšen spodrsljaj. Za ta darova mora obstajati zaupanje, brez njega so vsi upi običajno slepilo. Zaupati pa je moč redkim, v svetu mask…

 

Nekaj jih poznam, na prste jih zmorem šteti, ki me še niso razočarali. Pri katerih njihove obraze vselej enake videvam, in tudi za hrbtom nespremenjeni ostajajo. Nekaj jih poznam, zaradi katerih je vredno biti, njim v razdajanju živeti. Samo nekaj. Ostalo pa – bolj kot ne, laž, ki se, v odvisnosti od trenutkov, v različnih svojih obarvanostih izkazuje. In jih ne maram. Za to, da imaš lahko rad, moraš, v prvi vrsti, zaupati. In to se zna kot boleče izkazati, vsakokrat, ko nevrednost zaupanja ugotoviš. Neredek slučaj. V svetu mask.

 

Živeti za drugega, osnova, predpogoj slehernega življenja. Ki ti ga scefrajo, dokler ga malodane v celoti ne pobijejo, ko ugotoviš, da tudi ti drugi – živijo zase. Sebičnost, splošna "odlika". Pri polnem želodcu se zna celo prikriti, a zgolj neveščim očem, je pa nezgrešljiva, tako silovito se prikaže, ko jo po njenih poteh popelje. In v tej sebičnosti je govoričenje o ljubezni zgolj govoričenje. Ni, ničesar lepega ne more biti, tam, kjer sebičnost kraljuje. In, kot požar, jemlje, brez kančka uvidevnosti, da sebe hrani, da raste, se krepi…

 

Bentiš, celo pri psu sem več vdanosti spoznal, kot pri tistih, ki se za nad-pse razglašajo! Povsem neutemeljeno kakopak, jim ne bi škodovalo, ko bi malo bolj pasji bili. Namesto tega, da so neki drugi živali podobni, tisti z rilcem, tisti, ki izključno v lastnem blatu do ugodja dospeva. Drugače ne zna, ne zmore. Kakorkoli že…

 

Januar se izteka. Jutro je ljubeznivo, v svojem razdajanju. Svetloba zmore, vsaj v mrvicah, dospeti v temačnost pobitih sanj, upov, pričakovanj, želja. V temačnost pobite radosti, ki je letela, nekoč, ko še ni spoznala sveta, ko še ni vedela o neštetih maskah, ter predvsem o tistem, kar se pod njimi skriva. O prav nič lepem, in zlasti človeškem ne.

Mama, čemu?!

Že dolgo te v življenju ni,

a v meni še vztrajaš,

in bil sem tam, ko si odšla,

edini od otrok,

pogosto misel poleti,

s seboj me v njej navdajaš,

v podobah nekega neba,

in vselej toplih rok…

 

V besedah mnogih valoviš,

čeprav se neme zdijo,

ko kličejo podobe, čas,

da ne bi izpuhtel,

kdaj tožna, kdaj se veseliš,

kdaj te skrbi pestijo,

a v nemem vselej tvoj bo glas,

kakor nekoč, zvenel…

 

Vem, bil sem ti od vrha več,

vzpodbuda, marsikdaj opora,

življenje prazno se zazdi,

če ni ga za delit,

kljub temu dvom, grozljiv, pereč,

oglašati se mora:

čemu takrat hotela si

me na ta svet rodit?!

 

Saj veš – jaz nisem kot so vsi,

obsojen že od hipa

ko prvič sem vdihnil zrak,

in prav ves čas za njim,

se v meni prazno ne godi,

po zvezdah mi srce utripa,

med njimi čuden le bedak,

zgolj sem, a ne živim!

 

Čemu ti treba je bilo,

povrh vsega, še mene?!

Odvečen sem, ker, veš, ta svet

po govnih ves smrdi,

pa v takšnem sanje hitro mro,

in up zlahka ovene,

drugačen v takšnem si preklet,

ko iščeš tisto česar ni…

 

A kar bilo je, je bilo,

je treba odtrpeti,

čakati, da mi sonce bo

zašlo v mir noči,

le – bolje bi se vse izšlo,

ko ne bi šla spočeti,

ko mi nikdar ne bi oko

ugledalo luči…

Ne morem (za)molčati…

Med silnimi »pametnimi«, »strokovnimi«, »poštenimi«, »dobrimi«… so umnost, znanje, poštenost, dobrota… tako redka stanja, da se kot čudna, nerazumljiva, in nemalokrat tudi nesprejemljiva izkazujejo!

Razvoj v nazadovanje…

Kadar počneš stvari, ki medsebojno »strižejo«, kadar pri početju dejstev ne upoštevaš, takrat se početje nikakor ne more dobro končati… še zlasti, kadar to počneš na (že krepko predolgo časovno) podlago.

 

Avtomatizacija. Številčnost. Življenjska doba. Dejavniki, ki sicer zmorejo učinkovito delovati v smislu izboljševanja, a v konkretnih razmerah delujejo popolnoma nasprotno. Kakopak, pojasnim…

 

Sleherni tehnološki napredek ima dvojno učinkovanje – prvo je lajšanje izvajanja nekih del, s hkratnim povečevanjem njegove učinkovitosti, drugo pa je odpravljanje potrebe po fizičnem delu, potemtakem, povsem preprosto povedano, zmanjševanje števila potrebnih, in, posledično, razpoložljivih delovnih mest. In – ker je »delovno ljudstvo«, radi svojih mentalnih »odlik«, dejansko zmožno le fizičnih del (med katera štejem VSA RUTINSKA dela, tudi »zdravnikovo«, »učiteljevo«, »projektantovo«…), se porodi vprašanje KAM s tem »ljudstvom«, s čem, KAKO ga zaposliti, da bo imelo, kot prvo, kaj početi (vsaj v okviru nekega delovnega-časa), kot drugo pa, da bo vsaj z nečim prispevalo k nečemu, k tistemu, pač, kar se kot neizogibnost, kot dejanska potreba slehernega obstajanja izkazuje, nekemu zadovoljevanju (vsaj, ali pa izključno, v premnogih primerih!) osnovnih potreb telesa (hrana, oblačila, bivališča…).

 

»Napredovanje civiliziranosti«, potemtakem čas, izjemno lepo govori o marsičem, in tudi o ustvarjanju nekih konfliktnih stanj, znotraj spakedranke, imenovane »ljudstvo«, ali »narod«, »država«… ne nazadnje tudi »svet« kot celota. Da, nezadovoljstvo, če ne drugo, potem tisto, ki je pogojeno z večno nagonsko lakoto po imeti-(še)-več, je konstanta, v vsakem obdobju prisotno stanje, le da v časih, v katerih je bilo izključno fizično delo, ni tako agresivno nastopalo, malodane na vsakem koraku, in v vsakem trenutku, kot nastopa v »sodobnih« časih. Nekoč je kmet moral garati, od jutra do večera, takisto nek delavec, že zato, da je zmogel obstati, pa ni imel toliko prostega časa (s katerim »ljudstvo« tako in tako ne ve, kaj početi), da bi potreboval neke (žal izključno sebi ustrezne, butaste) načine dospevanja do zadovoljstva, obenem ni zmogel spremljati dnevnih-dogajanj, in se vanje, na družbeni ravni, kakopak, vključevati (razen v izjemnih primerih, seveda), »danes« pa, ko je, BOJDA, tempo-živetja postal neizprosen, danes pa je tega kmeta, in delavca, krepko več zaznati v podobah učinkovanja na družbeni-sceni, kot pa učinkovanja na delovnih mestih!

 

Kakopak, »ljudstvo« je potrebno nekako zaposliti, mora, dobesedno MORA nekaj početi, organizirano, vsaj v delu dneva, pa ne samo zaradi tega, da do osnov lastnega preživetja dospe, do nekih prejemkov, pač pa tudi zaradi tega, ker bi mu bilo v okviru prostih štiriindvajsetih ur dnevno bistveno težje neka interesna-področja zagotavljati, s pomočjo katerih bi vsaj do svoje »duhovne« potešitve dospelo, kot je to moč početi v za osem do deset ur krajšem »dnevu«…

 

In tako se začne povečevati število nekih delovnih mest, ki so, bolj kot ne, v bistvu – sama sebi namenjena, in od takšnih koristi ni, pa se, poleg nekega sekretarja, pojavi še sekretarjev sekretar, pa sekretar sekretarjevega sekretarja, in, ker tudi ti silni sekretarji potrebujejo »strokovno pomoč«, si omislijo svoje svetovalce, katerim sledijo svetovalci svetovalcev, in svetovalci svetovalcev svetovalcev… skratka, v nedogled se povečuje število tistih, ki se izkazujejo ne samo s povsem neproduktivnim delovanjem, pač pa, še huje, v stilu tistega sto-babic-kilavo-dete. V zapisano trditev ne kaže dvomiti, dovolj je vpogled v, na primer, državno sfero, v kateri mrgoli bolj kot ne samim sebi namenjenih čvekačev, ki vsi »vedo«, skupaj pa ničesar drugega kot škode ne spočenjajo. Že to, da so plačani za nič-prispevanja-skupnosti, že to povsem dovolj škodno deluje, ko pa še njih »strokovnost« na plan izbije, v podobah nekih »dosežkov«, pa škoda nemerljiva postane… in se zdi, da je tistih, ki bi upravljali z ustvarjenim več, kot tistih, ki ustvarjajo! In je, posledično, na eni strani vse manj ustvarjenega, na drugi strani pa apetiti po imeti (še več) ostajajo, pa… kadar si lačen (in »človeštvo« je nenehno lačno, po vseh materialnih dobrinah), in vidiš, da predmet, s katerim bi svojo lakoto lahko potešil, obstaja, vendar ne v tvojih rokah, takrat – kaj praviš, kaj takrat narašča, tvoje zadovoljstvo ali NE-zadovoljstvo?!

 

In še neko drugo dejstvo, vprašanje o tem KAM S PROSTIM ČASOM, kako ga zapolniti, na način, da ti bo ta čas služil v zabavo, da ti bo, posledično, misli o tvojem nezadovoljstvu odvračal od (vsako)dnevnih dejstev… obenem pa v sebi ničesar nimaš, vsaj tistega ne, na temelju česar bi zmogel tvorno, KORISTNO taisti svoj prosti čas izkazovati, čeprav… dokler obstajajo kmetije, pa pod-kozolcem, otoki-ljubezni, sanjske-ženske-in-moški, veliki-bratje… in programi s športom… do takrat ni vrag, bo imelo »umno ljudstvo« s čem svojo potrebo po »kulturnem izpopolnjevanju« hraniti (če bo, kakopak, razpolagalo z denarjem za plačevanje položnic, tudi tiste za RTV postrežbo)!

 

Pravijo, da delo rešuje. Ne vem, to trditev je potrebno skrajno previdno obravnavati, kajti delo prav ničesar NE razreši, v smislu odpravljanja neke osebnostne težave (NE govorim o težavah, katere povzročajo temeljne fizične potrebe, potreba po jesti, obleči-se in podobne), je pa res, da zmore misli preusmeriti (potemtakem jih odvrniti s predmeta, ki nezadovoljstvo povzroča), vsaj za nekaj časa, potemtakem zmore v taistem času omogočiti relativno »normalno« živetje. Da, tako pravijo, obenem pa – ustvarjajo, s tehnološkim »napredkom«, okoliščine, v katerih je vse MANJ potrebe po nekem delu, predvsem takšnem, izvajalskem, za katero je absolutna večina zmožna!

 

Seveda, če se že znajdemo v težavah, potem bi bilo skrajno ne-»ljudsko«, ko teh težav ne bi povečevali, pa se, ob že obstoječem, in povsem logiki nesprejemljivem, »striženju« med rastočim-številom-upravljalcev in padajočim številom dejanskih ustvarjalcev, izkazuje tudi dejstvo o neobvladljivem povečevanju dvonoge populacije na planetu, pa – iz leta v leto še VEČ takšnih, ki niso zmožni opravljati drugačnih del, kot so tista, katere tehnologija ODPRAVLJA, še več tistih, ki NE ustvarjajo, morajo pa jesti-piti-se obleči… še VEČ tistih, katerim je potrebno (tudi ali vsaj) njih »duhovno« hrano ponujati, še VEČ, potemtakem, NEUMNOSTI, časa-s-katerim-ne-veš-kaj-bi-počel, ter, nikakor na koncu, še VEČ razlogov nekega NEZADOVOLJSTVA in, posledično, tudi samega nezadovoljstva! In, da bi bil absurd še toliko večji, da bi se obča bebavost še vidneje izkazovala…

 

Ob manjšanju produktivnega dela »človeštva«… ob sočasnem naraščanju »človeštva« kot takega (potemtakem tudi nekih temeljnih potreb) in, hkrati, naraščanju tudi tega neproduktivnega dela… se še trudijo, da bi še bolj, kot že itak to počno – podaljševali živetveno dobo! Ki je, mimogrede, ter vsaj v povprečju, že sedaj približno dvakrat daljša od tiste prvotne, katero je Narava opredelila. Pa, da ne bo nesporazumov…

 

Osebno sicer, vsaj v konkretnih okoliščinah, nikakršne želje po še-dlje-živeti ne čutim, obenem pa… ko bi neki galilei-kohi-tesle-tolstoji-platoni… izkazovali željo po tem, da jim (po)daljšajo njih čas, katerega bi tvorno, produktivno, skupnosti v (vsaj načeloma) prid namenili, bi se mi to zdelo povsem logično, kot tako tudi sprejemljivo, pozitivno, ko pa, na drugi strani, pomislim o tem, da bi podaljševali živetja nekim TESLOM, ki že sedaj ne vedo kam s samimi seboj, ki že sedaj več škode, kot koristi, povzročajo… nak, Svetu dejansko ne kaže druge, ob vseh prizadevanjih neumnosti, kot dospetje v prepad, v katerega, takšen, kakršen je (zlasti v »demokratičnih« časih), tudi sodi!

 

Da, skorajda mozolje-dobim, ko jih poslušam govoriti o »napredku«, pa ko v tem »napredku« drugega ne iščejo, in vidijo, kot neko izpopolnjevanje tehničnih pripomočkov, spreminjanje, katero jih bo, dolgoročno gledano, zgolj pokopalo, čeprav se zavedam, da – je živali, morda, neko ozvočenje v hlevu, neko tiho predvajanje nekega betovna-mocarta pomembnejše od neskončno (in učinkovito) delujočih krmilnika in napajalnika?!

In – komu naj verjamem?!

Včeraj sem bil pri zdravnici ter, med ostalim, prejel recept za neko zdravilo, katero naj bi, za odpravo določene težave, jemal devet mesecev, vendar sem, za sedaj, prejel napotilo za samo en mesec… da najprej ugotoviva, če bo povzročalo, to zdravilo, kakšne težave, glede na možne stranske-posledice…

Ko sem v lekarni povprašal o teh morebitnih, neljubih, seveda, posledicah, sem slišal, da ne gre za nič posebnega, a sem kasneje, doma, kljub temu prebral priložena navodila, in…

Res je, nekaj manjših, malodane zanemarljivih stranskih-učinkov, v podobah nekakšnih alergij, so ugotovili pri promilu, ali celo pri desetinki promila uživalcev tega zdravila, po drugi strani pa so pri kar desetih odstotkih ugotovili slabše delovanje (oziroma popuščanje) srca, vrtoglavice, bolečine (tudi v podobah glavobolov) ter celo takšna otekanja obraza, zlasti krog oči in ust, da otekline rane porodijo. Zanimivo, še nikoli nisem imel opraviti z nečim podobnim…

 

Dejstvo, sleherno zdravilo ima dvojno učinkovanje. Pravzaprav v takšni obliki učinkuje dobesedno vse, kar vnašamo v organizem, pa nobeno pretiravanje ni dobro, celo, banalno, a dejansko, pretirano pitje mineralne vode, slej ko prej se pozna, v podobi težav s tem ali onim organom, kako ne bi učinkovali tako tudi pripravki, neke koncentracije učinkovin, ki zmorejo, v konkretnem primeru (tako vsaj piše v spremni listini), tudi takšne zadevščine povzročati, kakršna je »rak«…

 

Kakorkoli že, zavestno sem pristal na vlogo nekakšnega poskusnega-zajca, in izkazal zaupanje v zdravničino presojo, zastavil, sinoči, s prvo tableto, pa bom videl kako, če sploh, bo zaznavati, tekom časa, večanje vnesenih substanc, in, v kolikor tako nanese, prekinil z jemanjem zdravila, pa v tem neke težave ne vidim, me pa moti to, da mi usposobljeni na enem koncu dajejo povsem drugačne informacije, kot so tiste, katere mi usposobljeni dajejo na drugem, in to o isti stvari, seveda, čeprav – tudi na to bi se moral, doslej, že navaditi, takšno se namreč dnevno dogaja v »ljubem« mi prostoru in času. Pa mi ne ostane drugega, kot že ustaljena praksa: verjemi tistemu, kar boš (sam) ugotovil!

Ko bi sploh vedeli o čem govorim…

Ni vredno tisto, kar ti lahko vzamejo, pač pa tisto, česar ti ne morejo.

 

Še najlepšemu pavu perje odpade, da se v kokošji klavrnosti izkaže.

 

Zvezda ne potrebuje maske, da bi zasijala.

 

Kdor v sebi premore, se ne podaja po nebu hlastati.

 

Ko bi revščino merili po vsebini, in ne po imetju, bi bilo bogate redko videti.

Kaže, da mi bo uspelo…

Šestega decembra, zjutraj, sem imel doma deset škatlic cigaret, a sem jih, tekom dneva, še dvajset kupil, češ da bo mir za december…

 

Po petnajstem sem prejel račun za elektriko, in zadeva me je šokirala. Običajno plačujem nekje med štirideset in petdeset evrov, na tisti položnici pa jih je bilo sto zapisanih! Se je poznalo temperiranje, čez noči, z radiatorjem, in to, da sem imel grelec za vodo, v kopalnici, nenehno vklopljen, ko je bilo Malo doma. Kakorkoli že – takšnih položnic si ne smem dovoljevati…

 

Seveda sem takoj zastavil z ukrepanjem, tam, kjer sploh zmorem karkoli stisniti, privarčevati, pa… po enaindvajsetem, ko sem dete odpeljal, radiatorja nisem več vklapljal (in do danes ene same sekunde ni delal), grelec pa sem začel vklapljati za dve uri na noč, takrat, ko je ona tu, in za nekih pet ur vsako tretjo, ali četrto noč, takrat, kadar je ni… in se je že poznalo, pri računu za december, je bil za petino nižji… tako da se bom januarskega kar razveselil, domnevam, da bo do največ šestdeset evrov… obenem pa…

 

Da. šestega decembra sem zastavil s tridesetimi škatlicami cigaret, trenutno pa imam na razpolago še dve škatlici in pol, potemtakem petdeset »smotk«, pomeni, da sem v skoraj štiriinpetdesetih dneh pokadil sedemindvajset zavojčkov. Nič-posebnega, marsikomu, vendar meni… za menoj je več kot petdesetletni kadilski staž, in verjemi, da se moram kar potruditi, da dan preživim s pol zavojčka. Še več, v dneh, ko je moja Giska tu, jih znam tudi samo po šest pokaditi. In kaže, da mi bo uspelo, da bom s tem, kar še imam doma, morda še prvi in drugi februar odpravil, morda tudi tretjega in četrtega!

 

Običajno, že kar nekaj časa tako počnem, na mesec kupim dve »šteki«, s tem svojim »dosežkom« pa od decembrske pokojnine enega samega beliča nisem kajenju namenil. Pomeni, da mi je uspelo nadomestiti »proračunski manko«, povzročen z omenjenima položnicama. Zdaj pa…

 

Od jutranje pol sedme, pa do sedaj, sem jih šest pokadil, in še tri sem si za danes dal na voljo, pa bom prvo od teh zdaj prižgal, in v miru pokadil, na-polna-pljuča…

Jaz sem - zgolj jaz…

Pomnim… ko smo, še otroci, igrali nogomet, ali košarko… vsi so se, med igro, razglašali za neke, takrat slavne, športnike, in med tekom z žogo komentirali svoja početja, v stilu pele-ima-žogo-in-prodira-proti-golu, le jaz, ubogi revež, nikogar v nekakšni miselni posesti nisem imel, pač pa sem bil – zgolj jaz, in, kdo ve, morda tudi radi tega, prav nič pogostokrat v igri priljubljen, čeprav… ko sem prvič streljal s kota, da je soigralec samo glavo podstavil, in dosegel zadetek, sem postal »priljubljen«, njemu, a zgolj – za podajanje iz kota…

 

Kadar sem, krepko kasneje, in tudi takrat nisem iskal nekih primerjav, sebe z drugimi, z nekimi »pomembnih imen« v družbi obstoječimi, za bran nekega svojega stališča, oziroma, pravilneje povedano, za to, da sploh branim, da vztrajam, kljub malodane vsesplošnemu ugovarjanju, povlekel na plan neko ime, denimo Galilea… ja, takrat sem zaslišal tisti kaj-se-z-Galileom-primerjaš, in misliš-da-si-tako-pomemben-kot-je-Galileo-(bil)?!

In ko sem ugovarjal, nekemu mnenju o Prešernovi neki pesmi, je tudi nekaj podobnega zvenelo, o moji domišljavosti, kakopak, ki si drzne Francetu ob bok postavljati, pa čeprav… pa čeprav taisti sebe v tem ob-bok-postavljanju ni prepoznal, čeprav je tudi on svoje mnenje podajal, potemtakem isto, le na drugačen način, kot jaz počel… in čeprav se, za razliko od mene, z eno samo objavljeno besedo, pa čeprav v nekem vaškem gasilskem koledarju, ni zmogel izkazati.

 

Da, priznam, imel sem vzornike, in sem jih moral imeti, še kako sem jih potreboval, takrat, ko sem samega sebe iskal, da izvem, če to pravilno počnem, vendar – nikoli se nisem iskal v nekih drugih, in nikoli teh drugih v sebi, kajti še kako se zavedam razlik, tako v času, v katerem živimo, kot, posledično, v okoliščinah taistega živetja, posledično tudi v izkušnjah, pa v vzgoji, izobrazbi, interesnih področjih, ne nazadnje – razlik v dojemanju in doživljanju, v razmišljanju, čustvovanju, vrednotenju…

 

Ko mi je, še golobrkemu, nek urednik pod-nos-vrgel to, da posnemam Lermontova… ljubi bog, rusko nisem znal, in še vedno ne znam, da bi v izvirniku njegovo poezijo bral, prevod pa ni več Lermontov, obenem ga takrat tudi bral nisem, pa – kako, za vraga, naj posnemam nekoga, o katerem se mi niti sanja ne?!

 

Da, imel sem vzornike, a se nisem primerjal z njimi, pač pa z načini njihovega izkazovanja. Denimo s polnostjo rim, pa s tekočimi verzi, s preprosto zapletenostjo sporočilnosti, z zapleteno globino navidezne preprostosti, s stvarmi, pač, katerih se ne da naučiti, pač pa – če jih premoreš, nekje v sebi, potem jih zmoreš tudi izpiliti, dovršiti, z delom, in spet z delom, z malodane nepregledno količino tega dela, tega vztrajanja v tekmovanju – s samim seboj, s tistim sila preprostim, a zvečine ne živečim vprašanjem »mar zmorem še bolje«?!

Da, imel sem jih, potreboval sem jih za neke vrste smerokaze, pri čemer sem po svoji poti samega sebe gradil, in ne neke kopije drugega, in so odpadali, drug za drugim, malodane v istem trenutku, kot vzorniki, v katerem so mi k sebi dovolili, me medse sprejemali. Spoštovanje je še ostalo, kako ne bi, le tisti občutek nekaj-posebnega, pri branju njih zapisov, se ni več porajal, kajti… ko osvojiš, kar ti je osvojiti, in se ti to osvojeno kot nič-posebnega izkazuje, kot nekaj (tebi) povsem samoumevnega, ja, takrat tudi literatura nek svoj predhodni čar izgubi, pa le malo tistega ostane, kar te, še vedno, zmore presenetiti, te zatresti, če te že »sesuje« ne…

 

Ne, ne, samo obči, samo povprečnost mi je bila neko merilo, da, mojega izkazovanja, in to merilo, katero lahko opišem s preprostim čim-dlje-od-njih. In se tudi danes ne primerjam z nekimi »slavnimi«, svoja izkazovanja morda že še, tu in tam, a z njimi nikakor, kajti takšno početje bi bilo iz trte-izvito, upoštevaje silne neke različnosti, ki se med njimi in menoj kažejo. Ne nazadnje – samo fotokopije, samo s-tekočega-traku-naštancano zmore biti drugo drugemu vsaj podobno, če že enako ne, mene pa niso v proizvodnji sestavljali. Čeprav…

 

Je pa res, da, včasih, ko se z nekom o poeziji, o pisanju nasploh, pogovarjam, pa ko mi, po svojih merilih, po svojem poznavanju, vsega, ter zlasti zapisov določenih avtorjev ter predvsem poznavanju poezije nasploh, predvsem njene strukture, pravil nastajanja, samega procesa tvorjenja… nekoga izpostavi, kot oh-in-ah… ja, takrat se zna pripetiti, da, ob določenih imenih, med katerimi so celo prejemniki največje deželne nagrade za kulturno-ustvarjanje, izpovem svoj: ne, ne primerjam se z njim, niti slučajno tega ne počnem, v bistvu nisva primerljiva, kajti, med ostalim – moja poezija je krepko boljša od njegove! Čeprav nisem nagrajevan, čeprav se ne klikam v raznih klikah, čeprav… ja, krepko boljša.

 

Nekoč me je Svetlana spraševala, čemu ne pošiljam – in je navedla nekaj imen/naslovov nekih literarnih glasil – svojih prispevkov tja, in me napotovala v neke studie, v katerih bi, po njenem, moral svoje (tudi glasbeno) ustvarjanje opredmetiti, v podobah nekih posnetkov… in sem ji pojasnil, da pošiljam, resda na neke povsem druge naslove, in da snemam, v svoji sobi, s svojim računalnikom, v povsem, tehnično gledano, primitivnih okoliščinah… in se mi tudi tako zdi povsem dovolj za predstavitev ne samo neke zamisli, pač pa tudi samega besedila in »glasbe«, ker – za takšne stvari, da bi jih »profesionalno«, tehnično dovršeno izkazoval, moraš izpolnjevati vsaj enega od treh pogojev: A) obetati moraš, da boš postal obče popularen; B) moraš imeti denarna sredstva, da boš svoje »projekte« financiral; C) imeti moraš zadostna poznanstva…

Prvega nikoli nisem želel, celo odklanjal sem sodelovanje, s tistimi, ki so me vabili, naj se, za njihove potrebe, klovnovsko izkazujem. Z drugim nisem razpolagal, vsaj v takšni meri ne, da bi, ob svojem načinu razmišljanja in tvorjenja, neka večja tveganja prevzemal. Do tretjega si nikoli nisem prizadeval dospeti, pač pa sem raje po tistem kar-s-svojimi-rokami-izključno-sebi-zahvaljujoč-narediš-tega-ti-nihče-ne-zmore-odvzeti… in, roko na srce – ritolazništvo mi nikoli ni bilo simpatično, popolnoma nasprotno!

 

Tako da – ja, zavedam se tega, kar zmorem, in česa ne, in se zavedam tudi tega, da… ko bi hotel tako, kot to počno, bi, vsaj materialno, uspeval, krepko bolje, le ena »malenkost« bi me, ob tem, (z)motila: ne bi uspeval kot jaz, v bistvu jaz ne bi ostal, samemu sebi zvest, z nikomer primerljiv in v nikomer želje po primerjanju z njim videč. In tudi…

 

Od mladega sem si želel vsaj enega, v sanjskem primeru celo malček več bralcev, poslušalcev, kajti ta eden (ali malček več) je krepko vrednejši od vesoljnega »bralstva« in »poslušalstva«. Ki niti tistega, o čemer izpovedujem, ne razume.

 

Ne, ko sem »prodiral«… niti za hip ni bilo o nekem »peleju« slišati, tiho, in vztrajno, sem »žogo« gnal pred seboj, tu in tam kak »gol« dosegel, a vselej izključno na osnovi svojih zmožnosti, brez ene same mrvice podarjenega, ali po daj-dam sistemu pridobljenega. Škoda bi mi bilo vola peči, zato, da bi položajnim volom svojo rit predstavil, in v njihove lezel.

Na tristo…

Na tristo je lepo,

na tristo je nebo,

pa zmore ti tihoten dan,

v siju sonca razigran,

v dušo leči, in v dlan…

Na tristo, in nič manj.

Ko zvezde se v noč vrsté,

čez speče skorajda poljé,

in čuk svoj klic poda temi,

da mir za hip ne ogluši,

na tristo pravljično se zdi…

Na tristo, nižje ni.

Ko veter s tristo se poda,

da lomi, ali pocrklja,

in v topel plašč svoj klic ovije,

na krilih plesa v norčije

popelje svoje čarovnije…

Na tristo se klobuk odkrije.

Še sanje znale bi letet,

ko le hotele bi živet,

na tristo, manj ne, in nič več.

A vragu je bilo odveč,

pa do srca vihtel je meč…

Na tristo šle so preč.

Naj bo, če mora bit!

Le dihurju ob dihurju je lepo,

vajen je dihurskega dišanja,

zvezda ne zamenja za Zemljò

čistega domovanja…

 

Le v svinjaku svinji dobro se godi,

jo svinjanje do užitka vodi,

biseru v govnu hipa ni,

k lepemu lepo sodi…

 

Tako je prav, tako je prav,

tako bi vselej moralo biti,

ker ni obrazu, da bo čist ostal,

če se tiščal bo k smrdljivi riti,

tako je prav, zakon veli,

da le v enakem enako šteje,

ker zrak pokvari vse, kar zgolj smrdi,

kadar ni vetra, pa da zaveje…

 

Naj bo tako, kot mora bit,

umazano z umazanim naj biva,

ledeno ogenj gre gasit,

v nesnagi čistost je minljiva,

je škoda zvezd, škoda neba,

da v svinjanju bi se ugasilo,

kjer duše ni, da se razda,

ne bo srce se  radostilo!

Če ne gre…

… potem ne gre! Na silo nikakor ni dobro…

 

Še nedolgo nazaj sem razmišljal, da bom… ko bosta minila dva meseca od operacije, in sta, pograbil motorko ter se lotil podiranja nekih dreves, njihovega razkosavanja, v smislu pripravljanja drv za prihodnjo zimo, in… vreme je malodane fantastično, za zimo, seveda, v takšnem je prijetno opravljati tovrstna dela, vendar…

 

Ko je bilo tu, moje Malo… veliko je prebila v mojem naročju (še vedno mi, sedečemu, spleza na noge, še vedno ne morem ugoditi njeni, nemalokrat izkazujoči se, želji, da bi jo dvignil, in ji pojasnjujem, da je, žal, po vsej verjetnosti nikoli več ne bom smel dvigovati… v kolikor ne želim znova pod-nož, po istem vprašanju), se v njem prestavljala, zdaj sedela, zdaj ležala, kot »dojenček«, katerega tata uspava, skratka, nemalokrat je vsaj del njene teže pritiskal na moj trebuh tam, kjer so še vedno občutno vidni sledovi posega, pa… kaže, da je to učinkovalo, da je, radi njenih premikov, prišlo do različnih silnic, in so neke med njimi delovale v smeri razdruževanja tkiva (ki naj bi se zaraslo v vstavljeno mrežo, jo v celoti obraslo, preraslo) in mreže, in zdaj čutim, malodane preko celega dneva, tisto »topo« bolečino, in ne zmorem predolgo sedeti, moram, tu in tam, vstati, razbremeniti pritisk, obenem pa čutim, pod kožo, kot bi bila zadeva malce vneta, pravzaprav otekla, kar niti ni čudno, vsaj takrat ne, kadar do določenih strganin pride, pa…

 

Motorka sicer ne sodi v tisto težo, katere ne bi upal dvigovati, tudi samo delo, če vse v redu poteka, ni prezahtevno, požagano bi tako in tako razrezal na manjše, za nošenje obvladljive kose, le… absurd, skorajda bedasto se sliši, kot takšna malenkost se, na prvi pogled, zadeva kaže, vendar – bojim se samega zaganjanja pripomočka, tistega potega »vrvi«, katerega moram vsaj dvakrat, trikrat izvesti, preden se motor pričakovano oglasi, kajti tudi pri tem početju pride do napenjanja trebušnih mišic, in to relativno močnega, upoštevaje, da se dogajanje v sekundah odvija…

 

Ni mi všeč, takšno stanje. Nasploh mi ni všeč, da se mi delo nabira, ob čemer čas beži mimo mene, ob čemer, da bi bilo še »lepše«, vem, da določenih opravil sploh ne bom smel opravljati. Denimo že upiranje na sveder, pri pripravi lukenj za ograjne stebre, mi dovolj plašljivo deluje, kaj šele prenašanje betonskih stebrov, ki s svojo težo krepko presegajo dovoljeno mi obremenjevanje. Ne, dejansko mi ni všeč, kakor mi ni všeč nobena stvar, s katero bi dospel v položaj neke, vsaj relativne, odvisnosti od drugih, pa da bi moral prositi, pojasnjevati, razumevanje pričakovati. Ne maram biti v breme, nikomur, in, odkrito povedano, nikoli mi niso bili simpatični tisti, ki so sicer »hoteli«, a bi prek-volje, z dolgimi-nosovi ta svoja »hotenja« izkazali. Ne, hvala lepa, kadar pomagaš, takrat ti mora biti tvoja namera v zadovoljstvo, in ne v slabo voljo!

 

Da, opravljam neke malenkosti, tu in tam prstom prek tipkovnice pustim, pogledam skozi okno… oblaki se pridno nabirajo, čeprav o nekem večjem deževju, zaenkrat vsaj, ne pričajo. Lepo se je otoplilo, pa v kuhinji ne bom več nalagal, in je vprašanje, če tudi zgoraj ne bom pustil, da pogori, in ugasne. Ne bo napak, če bom nekaj drv prihranil, za vsak primer, do konca kurilne sezone zna biti še dolga, in tudi mrzla.

Noči sem štiri ure ukradel. Bil sem zaspan, še kako, krog enajste sem že občutno zehal, a so misli privršale, niti malo se za utrujenost niso zmenile. Malo po četrti mi je uspelo, do malo pred osmo. Je hudič, ko možgani silijo v tek, kar sicer vselej počno, a zmorejo tudi uvidevnost izkazati, pa nezavedajoč del vpreči. Ko pa terjajo zavedanje, takrat pa – sleherna ura, ki je v počitek podarjena, je dobrodošla. Ja… misel poleti v neke čase, ko sem še knjige tvoril, in se je dogajalo, da v času pisanja nisem vedel za tisto, čemur pravijo prosti-čas… dopoldne služba, popoldne družina, zvečer, ko so otroci zaspali, pisanje, ki pa je, mene zahtevajoč sebi, v marsikateri noči poskrbelo za to, da – komaj sem legel, baje k spanju, nekaj minut celo (pre)ležal, ko me je neka zamisel, ali domišljen način njene izvedbe, pognal k računalniku, pa – dokler gre, gre, in dejansko tudi uspeva, celo teden, deset dni, in več, tako te žene, da nobenega rdečega-bika ne potrebuješ, samo izpolnjevanju potrebe po ustvarjanju slediš. Včasih prekletstvo, vsaj kazati bi se tako znalo, na (pre)hitro pogledano, praviloma pa dar, kajti – nikakršnih nadomestkov ne potrebujem, nikakršnih igračk, nikakršnih izletov, in podobnih zadev, da bi zmogel najmanj do tistega zadovoljstva dospeti, si ga sam ustvariti, potrebnega za vsaj kolikor toliko znosno obstajanje. K nekemu konstantnemu, neprekinjenemu uživanju pa… ne vem, a celo govedo do takšnega ne dospeva, kaj šele, da bi o svojem srečnem-živetju mukalo, v kolikor med srečo in zadovoljstvom razlikuje, seveda. Ker obči večinoma ne.

 

Še malo, pa se bo januar iztekel, in samo mesec dni bo preostal do prihoda pomladi. Po mojem koledarju, kakopak. Narcise že na veliko poganjajo, in brsti na dostopnih mi drevesih (prek brega si, zaenkrat, še ne upam) in trtah tudi o prebujanju govorijo. V bistvu bolj šepetajo, a če znaš prisluhniti… vsaj škodljivo ni, kakor zna biti, kadar prisluhneš dvonogemu, pa potem radi tega boleče plačaš. Kakorkoli že, še malo, pa se bo zima zgolj v podobah nekih prebliskov kazala, ob ugotovitvi, da je bila prizanesljiva, ljubezniva, ker ni s pretiranim snegovjem postregla. Naj le ostane tako, naj ga le čim bolj skopo odmerja, in tudi razne poledice, seveda, ne bi bil prav nič slabe volje, ko bi sredozemska klima do mojega brega segla. Vsaj sredozemska.

S filozofskega vidika…

Dolgo časa sem kolebal, z odločitvijo o tem, kam se bom podal po zaključeni gimnaziji. Simpatična so mi bila različna področja, medicina, veterina, biologija, arheologija… in šele proti koncu tretjega letnika sem vedel, da bom vpisal filozofijo… in kasneje izvedel tudi to, da ji bom sociologijo pridružil…

 

Filozofija. Ljubezen do modrosti. Nekoč, zgolj nekoč. Takrat, ko je kot edina znanost obstajala, in je obravnavala vse obstoječe. Preden je Svet postal prevelik, preden se je nabralo preveč spoznanj, in še več neznanega, da bi jih ena sama veda zmogla kot celoto obravnavati. In se je pokazala potreba po specializaciji, po drobitvi, razdelitvi vsega obstoječega na več znanstvenih vej. Danes pa…

Filozofija, čvekanje zaradi čvekanja. Da, spoznal sem takšna pojmovanja, in izhajajoče razlage, in praviloma sem jih slišal iz ust tistih, za katere bi bilo bolje, ko bi jih zaprta držali. Ne bi lastne neumnosti razglašali, čeprav…

Kakor obstajajo, celo v večini, zahvaljujoč vsakomur dostopnega šolanja, zahvaljujoč učnemu programu, in načinu »učenja«, prilagojenega povprečju, »ekonomisti« (in ekonomisti), »antropologi« (in antropologi), »zdravniki« (in zdravniki)… skratka neki obrti izučeni, ponavljanja (ne pa tudi ugotavljanja dejstev) vešči… tako obstajajo tudi »filozofi« (in filozofi). In se ti, v navednicah obravnavani, celo z doktorati neke bojda znanosti izkazujejo, čeprav znajo le o tem kaj-je-ta-in-ta-rekel povedati ter, kakopak, po-svoje razumevati in pojasnjevati… pa se nemalokrat izkaže, da je neko čvekanje dejansko samemu sebi namenjeno.

 

Filozofija, tista dejanska. V osnovi porajanje vprašanj, potemtakem dvom v obstoječe razlage, nato pa iskanje dejstev, iskanje resnice, posledično dostopanje do razumevanja sveta, natanko takšnega, kakršen je, in ne takšnega, kakršen se, vsakomur po-svoje, kaže. In kot takšna zmore obravnavati dobesedno vsa področja, vse vsebine, pri čemer se mora zavedati preprostega dejstva, ki govori o tem, da – je ne samo velikokrat, pač pa večinoma potrebno tisti tega-pa-ne-vem izreči. Ne-vem, ker se s tem ne ukvarjam, ne-vem, ker ne poznam… Da, vrag je, pri znanju, pri dejanskem poznavanju – če ne zmoreš z lastnimi črkami opredeljevati, pač pa neke definicije potrebuješ, in če ne zmoreš v praksi dokazati, potem je povsem jalovo, in zgolj »znanje«.

 

Tisto, s čemer se ukvarjaš, moraš imeti-v-krvi, mora biti del tebe, da te, kot neka nuja, vendar prijetna, spodbujajoča, gonilna, »sili« v učinkovanje. In potem se kot breme ne izkazuje, tudi takrat ne, ko dospeš do konca nekega »poglavja«, a mu ne pustiš v podobi verodostojnosti (za)živeti, preden ga, z vseh možnih zornih kotov, dodobra ne pretreseš, preveriš njegovo vzdržljivost, da bi ugotovil ali gre zgolj za neko domnevo, neko »resnico«, podobno »resnicam« občih, ali pa gre dejansko za dejstva, neovrgljiva, potemtakem za resnico. Imam srečo, vse, čemur sem se doslej posvečal, mi teče-skozi-žile.

 

Dobesedno »ljubim« silne »strokovnjake«, in njih prepričanost v lasten-prav, njihovo domišljavost, bebavo, ki jim dovoljuje to, da skozi svoja usta o nekem, tem ali onem, in vsekakor občutno posplošenem, vidiku govorijo. Z vidika gradbeništva… z vidika ekonomije… z vidika medicine… da, bebavost brezmejna, celo z vidika filozofije. Grozljivo, kajti…

Recimo, domnevajmo tako, da je na večini področij moč govoriti o nekem – vsem ugotavljajočim – enotnem vidiku, ne nazadnje voda je H2O, železo je moč taliti, živo srebro je strupeno… skratka, obstajajo določena (materialna) dejstva, ki so že dokazana, ki se, pri tem dokazovanju, vsakokrat enako izkazujejo, potemtakem obstajajo na osnovi določenih pravil, so s temi pravili opredeljena… vendar obstajajo tudi področja, oziroma danosti, dejstva, katerih ni moč niti doseči, kaj šele ugotavljati, z nekimi teleskopi, mikroskopi, stetoskopi… obstajajo zadeve, ki sicer so materialne, potemtakem neposredno obstoječe, vendar so našim čutnim zaznavam nedosegljive, hkrati pa (še) nimamo ustreznih pripomočkov, s katerimi bi jih ugotavljali… in obstajajo zadeve, ki NE obstajajo neposredno, pač pa je o njih moč govoriti kot o nekih pojmih, o sklopih, o celotah, sestavljenih iz več posamičnosti… in je do takšnih vsebin moč dospevati IZKLJUČNO POSREDNO, s pomočjo t. im. abstraktnega mišljenja, s katerim pa, smola gromozanska – večina sploh NE razpolaga! Z drugimi besedami…

 

Če je z-medicinskega-vidika moč govoriti o neizogibnosti nekega operativnega posega (ker, v aktualnem času, ne obstajajo drugi načini zdravljenja)… če je v gradbeništvu moč govoriti o predpisih in postopkih, naravnanih v zagotavljanje (relativne) potresne varnosti… na področju, s katerim se ukvarja filozofija (ukvarja pa se z vsem, kar zmoremo v pojmovno šteti, pa naj se to pojmovno nahaja v preostalih delih vesolja, ali pa v telesu), ne more, pardon, nihče NE bi smel izgovarjati besedne zveze z-vidika-filozofije, kajti – obstaja veliko glav, ki so v okvirih nekih specifičnih, zgolj njim danih okoliščin dospele do tistih po-svoje ugotovitev, in po-svoje vedo (DA, VEDO, zapisano brez navednic, vendar vedo le o DELIH nekih sklopov, NE pa tudi o celotah), in jih obstaja za oceane, ki pa dejansko NIČESAR NE vedo, pač pa se jim zgolj, po-njihovo, »resnica« dozdeva, prikazuje! Bentiš, celo za izkazovanja občestva že stoletja »ugotavljajo« vzroke v izobrazbi, pa v socialnem stanu, v neki vzgoji, pretežno »vzgoji« s tekočega traku, celo v spolu, v času trajanja nekega stanja (denimo »cvet« slovenskih »politikov«, ki ugotavljajo »premlado demokracijo«, da bi se zmogla odgovorno izkazovati)… in se lotevajo nekih ukrepov, s katerimi bi spreminjali, pa jim, kljub temu, da do sprememb ne dospejo, ne kapne v betice, to, da – so vzroki, očitno, nekje DRUGJE, v kolikor delovanje ne rojeva želenih sadov! Ne, tam, kjer je možno to, da vsakdo po-svoje gleda, in vidi, dojema, in zvečine »dojema«, razumeva, in zvečine »razumeva«… tam dejansko NI moč govoriti o nekem poenotenem, vsem, in predvsem stroki sprejemljivem vidiku! In filozofija je prav takšna zadeva, po vsej verjetnosti celo edina, ki se mora malodane v neskončnost ukvarjati z domnevno neoprijemljivim, da bi le-to, nekoč, postalo oprijemljivo! In…

Žal, a večina tistega, kar diplomira, celo do magisterija ali doktorata dospe, NE sodi v strokovnost, NE sodi med strokovnjake, v kolikor za merilo strokovnosti ne štejemo – »strokovnost« ponavljanja na-pamet naučenega, čeprav…

Zahvaljujoč mentalnim »sposobnostim« občestva, imajo prav takšni »strokovnjaki« krepko bolj slišane (svoje) besede, kot bi jih smeli imeti… v svetu razuma, in razumevanja oziroma poznavanja resnice! In, spet, čeprav…

 

Edini vidik, katerega bi bilo moč, kot nesporno veljavnega, pripisati filozofiji, je vidik: razmišljati, drobiti, sestavljati, dvomiti (tudi, če ne predvsem, v lastna ugotavljanja!), preverjati… vidik, do katerega »izšolani filozofi«, na žalost, nikoli ne dospejo, in nikoli tudi ne bodo mogli dospeti.

 

S sinkom se rad pogovarjam (tudi) o temah s področja filozofije, o ugotovitvah določenih mislecev (iz davne preteklosti), ki se, še vedno, kot merodajne, dejstvom ustrezne izkazujejo… in katere današnji »misleci«, neki foh-idioti, po-svoje »razumevajo« in »poznajo«, a jih »poznajo« z vidika nagonske »pameti«, nikakor razuma, pa »vedo«, silne stvari »vedo«, o človeku, o človekovem, o človeškem… čeprav, revčki, niti človeka prepoznati niso zmožni, če ga, slučajno, srečajo, vsaj drugače ne kot njim čudnega, nerazumevajočega, neosnovano govorečega. A se niti tega niso zmožni zavedati, da vsak po-svoje izpričuje, pa da tam, kjer obstaja takšno izkazovanje, NI moč o nekem generalno veljavnem, upoštevanja vrednem vidiku niti črke spregovoriti!

Vse za »popolnost«…

Tam, kjer šah igram… program mi med dvema partijama reklame predvaja, in med njimi je tudi oglaševanje neke zadevščine – umetno, votlo zobovje, katero natakneš prek svojih zob, in je namenjeno »popolnemu nasmehu«. Bentiš, žvad zverinska, ničeva! Že itak se imajo za popolne, a ko snameš maske, in maškare, vidiš, da spod ničesar ni, vsaj vrednega ne! In se tako trudijo ostati »mladi« in »lepi«… ja, vsaj utvare štejejo, laži, pa žri, in si salo izčrpavaj, pa naj ti »lepotni« kirurg gube odstrani, ti joške podlaga, rit zmanjšuje… da pokažeš, česar dejansko ni, vsaj samega po sebi ne, in v bistvu vse, s čemer razpolagaš, prek praznega podkožja! Le… ne, možganov pa ne proizvajajo, nadomestnih, pa tudi, ko bi jih – mar ni že sedaj dovolj enakih-med-enakimi?!

Še vedno…

Včasih se čudim čemu sploh, še vedno,

zato, ker od nekdaj je trmast moj rod,

zato, ker hotel bi do konca, dosledno,

resnici pomoči dospeti pod svod?!

Pa najdem, še vedno, tri mrvice volje,

moči, da, še vedno, mi hrbet zdrži,

in lažem si, lažem, češ bo, nekoč, bolje,

ko človek iz teme spoznanje zbudi…

In lažem si, lažem, da v tem pripomorem,

da mi je naloga v namerah ostat,

čeprav čas je vselej brezčutno zgovoren:

vse lépo pograbi, uniči svojat!

Včasih se čudim, kaj sploh mi je treba,

čemu ne podam se v dalj nepoznan,

da tam, v osamljenem spevu galeba,

poiščem si mir, in v njem svoj pristan?!

A žene me, žene, kdo ve radi česa,

ne da mi brezskrbne radosti miru,

brez upa, brez vere v neka čudesa,

še vedno ostajam, še vedno sem tu!

Samo sloga Srbina spašava…

Samo sloga Srbina spašava,

al' mu spasa nema:

gde bez razuma je glava,

životinja drema!

Samo čeka da izađe,

vetrom da se njiše

tamo gde njen meni-slađe

u nadi miriše.

Blesav čoban, šaka soli,

to je ono pravo,

svaka stoka, brate, voli

jurcati bezglavo.

Otvorena vrata štala,

»demokratsko« stanje,

nema mrvice morala,

samo – čisto sranje!

Al' da te utešim, brate,

nisi slučaj redak:

svud bi suncu da uskrate,

gde je majmun predak!

Priden hlapčič…

»Američani« so za »demokracijo«, in za »svobodo«, pa zato Tramp grozi Danski, v kolikor ji ne bo Grenlandije dala, kajti – Grenlandci si »želijo svobode«, pravi »prvi mož«, ki, ob boku »prve dame«, na katero so Deželani tako silno »ponosni« (mimogrede – me zanima, kaj je naredila, ta, »prva dama«, da zmore s svojim izkazanim »ponos« vzbujati?!), meni, da sme po lastni presoji, in volji, Svet krojiti…

In je še en »biser« porodil, ta Tramp – pravi, da bi bilo potrebno Gazo izprazniti, približno milijon in pol Palestincev izseliti, jim domove odvzeti, jih v Jordanijo in v Egipt, povsem »demokratično«, kakopak, preusmeriti…

 

Zanimivo pojmovanje svobode, in demokracije, pravzaprav – obojega v navednicah zapisanega! »Svoboden« boš, v kolikor boš po-moje počel, »demokratičen«, v kolikor bo tvoje početje mojim pričakovanjem ustrezalo. In v zameno, za tvojo »svobodo« in »demokratičnost«, bom izčrpal vse možne vire, s katerimi razpolaga zemljišče, na katerem se nahajaš, ali pa bi se moral nahajati, čeprav se ne, ker sem te jaz – izselil…

 

In je zanimivo tudi izkazovanje nagonske »pameti«, bebavosti, nezmožne sprevideti najpreprostejših dejstev, še več, hlapčevsko »vdane« (tudi) takšni »logiki«, pardon, (tudi) takšnemu polnilcu korita, iz katerega nekaj koka-kole priteče, pa se trepljanje po ramenu, v stilu priden-hlapčič, znajde, in celo navade, od plesočih opic, prek jeajea, pa vse do uspehov prodornih komolcev, zgledne postanejo! Še dobro, da ta bebavost, živalska, »pozna« zgodovino, še dobro, da »pomni« čase popolne odvisnosti od nekih (drugih) gospodarjev, še dobro, da so neskončni lakoti ničevih vampov pomembnejše drobtine, ki z gospodarjeve mize na tla zletijo, kot pa neka ponos in čast, katerih, roko na srce, niti pozna ne, o njih dobesedno ničesar ne ve! Bentiš, nisem, nikoli, upal, da bom doživel čase popolnega razlitja dvonogega govna, prek planeta!

 

Pravzaprav, ko razmišljam o tem – hlapci, pa naj bodo podtriglavski, ali katerikoli drugi, si niti ne zaslužijo drugega, in drugačnega, kot to, da v svinjaku iz lastnih odpadkov pobirajo! No, po vsej verjetnosti bi si zaslužili kak lep komet, dovolj velik, da bi jih, ob trku z Zemljo, za vselej izbrisal, »demokratično«, kakopak, vendar – preveč je nekih drugih, krepko vrednejših podob živetja, ki bi bile prav tako uničene, ob takšnem dogodku, čeprav, po drugi strani – za razliko od nagoncev je Narava umna, posluje po zakonitostih logike, pa je vselej zmožna obnavljati, in obnoviti. Upam samo, da se ne bi znova kapitalna napaka pripetila, pa da bi se neko razumsko bitje spet z nagonskim spečalo… kot se je človek, Homo Sapiens, s šimpanzovim bratrancem, Neandertalcem…

 

Je hudič, tam, kjer etike ne poznajo – večji kot si, močnejši, bolj te apetiti dajejo, Svet pa se skaže v podobah domin, v vrsto postavljenih, pa ko pade prva, s seboj potisne tudi drugo, tretjo… in vse po vrsti, do poslednje! Ja, naj Putin in Kitajec kar lepo vztrajata, še več, naj se krepita in okrepita, kajti – dokler bo več »gospodarjev« Sveta, bo moč vsaj med pijačami izbirati… čeprav – za njih želodce, za želodce preklete in ničeve sluzavosti se ne bojim, bi vse požrli, in predvsem tisto, kar prileti, in zanj ni potrebno plačevati, vsaj neposredno ne (o posrednem plačevanju, v različnih podobah izkazovanem, bebavost tako in tako ničesar ne ve… obenem pa ji hlapčevstvo še zdaleč ni moteče, »sposobni«, »tvorni«, kakršna je!), in vsaj z ničemer njim vrednim, le – priden-hlapčič. Tega pa so tako in tako vajeni, še huje, brez tega niti obstajati ne znajo!

Elite časa…

Pri slavcu elita poje,

pri svinji pa žre,

pač, vsakdo po svoje,

in kakor mu gre.

Pri slavcu v višave,

pri svinji sred blata,

ni vrednosti prave

iz govna ki rata.

Pri slavcu v krvi,

pri svinji v riti…

le črv med črvi

gre črve častiti.

Elite različne,

vse čas jih razkriva,

pa naj bodo dične,

al' zgolj – zmes smrdljiva.

Resnici v prid…

Ni hlapcem dano, da bi se kot gospodje rojevali.

 

V zlatem hlevu je osel še vedno osel.

 

Samo tam, kjer o vrednem ne vedo, lahko denar vse kupuje.

 

Ne razumem najbolje izraza jara gospoda. Mislim, da bi jarec gospoda bolje ustrezal.

 

Tudi ko na površju plava, kaže govnu govno reči.

Čemu ne slavimo rojstva…

Bliža se, po občem, »kulturni dan« (v bistvu Dan kulture) in, ob občem izkazovanju »kulturnosti«, se bodo, domnevam, tu in tam znova oglasili tisti, ki »vedo«, da bi bilo potrebno slaviti pesnikov rojstni dan (in ne obeleževati obletnice njegove smrti), pa, tako, mimogrede, nekaj malega v tej smeri zapišem…

 

Načeloma se povsem strinjam, da bi bilo bolje, ko bi izpostavljali datum PESNIKOVEGA rojstva, a se ob tem izkaže neka težava, niti ne tako majhna, kajti – tega datuma NIHČE NE POZNA! Kako da ne, bi se dalo slišati, saj-vsi-vemo-kdaj-je-prešeren-rojen… Hm…

 

Res je, vsi-vemo kdaj je rojen France Prešeren, nek deček, za katerega niti vile, ob njegovem rojstvu, niso vedele, da bo postal poet, in da ga bo »ljudstvo«, vrlo in kulturno, tudi »slavilo«, pač pa je bil zgolj, in samo – nek deček, staršema v radost, domnevam, a nič več od tega! In niti slučajno se, takrat, NI rodil nek pesnik, kako tudi bi se, ko pa dete niti slišalo ni o črkah, besedah, pisalu, papirju…

 

Porodne krče svojega pesnikovanja je Prešeren izkazal kasneje, krepko kasneje, natanko takrat, ko je (za)čutil, da mu verzi in rime »ležijo«, da ga »silijo«, nezadržno kličejo k sebi, češ daj, v našem jeziku se izpoveduj! In o tem datumu, bolje obdobju, nihče ničesar ne ve! Pesnik pa…

 

Pesnik pa je, si upam trditi, bržčas postal takrat, in šele takrat, ko je, on sam, začutil, da se je izpovedal v nekih svojih pesniških podobah, da je tisto, kar je izkazal, poezija, on pa njen zapisovalec, avtor! In tudi o tem dnevu nihče ničesar ne ve, kajti ta dan niti slučajno ni tisti, v katerem je prvo pesnikovo delo izšlo, v tiskani svoji podobi!

 

V kolikor nimam prav, s svojo razlago, potem poenostavim, ter povprašam: se je Prešeren rodil tudi kot pravnik (odvetnik) ali je, morda, šele kasneje najprej vpisal študij prava ter, naknadno, tudi pridobil ustrezen naziv?! Oziroma drugače: je bil Prešeren pravnik od 03.12.1800 (dneva svojega rojstva), ali, morda, od leta 1828, ko je doštudiral?

 

Vem, »nepomembne« zadeve, »malenkosti«… za tiste, ki sosledij ne poznajo, in govorijo, čeprav ne vedo o čem. Pa jim tudi Luna »crkava«, in »se debeli«, čeprav, uboga reva, vselej nespremenjena prek neba šari…

Uh, še pripis, da ne bi kdo pomislil, kako zagovarjam nekakšno večnost, neminljivost – tudi Luna se spreminja, kako da ne, se manjša, in to nezadržno počne, le da to njeno manjšanje tako počasi poteka, da ga ne moremo opaziti. Poteka pa, konstantno, Luninemu koncu naproti.

Pa še en, pripis: ni vse tako, kot se kaže (in, bojda, »ljudstvo« to tudi »ve«), in zlasti ni tako, kakor govorijo, o čemerkoli, če ne kar o vsem.