Prekleta želja…

Želim si, včasih, očitno ne dovolj resno, da bi vsaj na stara svoja leta postal nek ne-jaz, pa, ob tistem kdo-vas-jebe, prodal, kar mi je v prodajo možno, in spokal v nek v-božjo-mater, zgolj nase in zase misleč in živeč. A nisem vadil, da bi se naučil, pa mi bo ta v-božjo-mater dan, očitno, šele po tem, ko bom med poslednjimi vdihi enega, morda dva odpuščam izrekel, dovolj razločno, da ju bo moč od tistih naj-bo-do-konca-preklet/a ločiti.

Vsaj nekaj. Glede na to, da v posmrtno živetje, in v neke obuditve, ne verjamem, mi bo ta cilj, med redkimi, dosegljiv.