Želim
si, včasih, očitno ne dovolj resno, da bi vsaj na stara svoja leta postal nek
ne-jaz, pa, ob tistem kdo-vas-jebe, prodal, kar mi je v prodajo možno, in
spokal v nek v-božjo-mater, zgolj nase in zase misleč in živeč. A nisem vadil,
da bi se naučil, pa mi bo ta v-božjo-mater dan, očitno, šele po tem, ko bom med
poslednjimi vdihi enega, morda dva odpuščam izrekel, dovolj razločno, da ju bo
moč od tistih naj-bo-do-konca-preklet/a ločiti.
Vsaj nekaj.
Glede na to, da v posmrtno živetje, in v neke obuditve, ne verjamem, mi bo ta
cilj, med redkimi, dosegljiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar