Guten-tag-hanzi…

Ni najbolj ugodno biti ne-povprečen, kajti na vsakem koraku ugotavljaš nekaj, kar te silovito (z)moti – bebavost, in njena izkazovanja…

 

Danes sem, zgolj nekaj minut, poslušal radijski program, in ujel delček pogovora z nekim učiteljem, Slovencem, ki zadnjih dvanajst let živi v Švici. In je navdušen, nad vsem, ter zlasti nad »spoštovanjem«, s kakršnim se tam malodane vsi izkazujejo. In je konkretiziral zadevo, predstavil eno izmed podob, s katerimi se to »spoštovanje« tam kaže, v šolah...

 

Povedal je, da tam učenci zjutraj, pred začetkom prve ure, stojijo (in čakajo) na hodniku, čeprav so vrata učilnic na stežaj odprta. In čakajo toliko časa, dokler se ob vrata ne postavi učiteljica, potem pa – vsak otrok ji poda roko, s tistim guten-tag-frau-ta-in-ta, učiteljica pa jim odgovori z guten-tag-hanzi-jozef-gretšen… in se tako rokovanje (in besedičenje) pojavlja štirikrat dnevno, tudi takrat, ko se otroci odpravijo na malico/kosilo (in se slišita neka dober-tek-hanzi-jozef-gretšen ter hvala-gospa-ta-in-ta), ko se vrnejo z obedovanja (je-bilo-dobro, da-bilo-je-gospa-ta-in-ta) in ob odhodu domov. In s tem jih, otroke, bojda, »učijo spoštovanja«…

 

BEDA NAGONSKA TUMPASTA! Ki niti tega ne ve, kaj je spoštovanje, kako se spoštovanje izkazuje, kako se (OB)ČUTI!! V nekaj točkah malček več zapišem…

 

Prva.

Ko kupujejo avtomobile… obči dobro vedo, da ni vsak avtomobil mercedes, in da je mercedes nekaj posebnega, da je boljši, vrednejši, pomembnejši… od ostalih avtomobilov. Potemtakem obči zmorejo pri avtomobilih (in vseh ostalih MATERIALNIH, ali »zgolj« zmaterializiranih zadevah, kakršna je, denimo, nek položaj-v-družbi) RAZLIKOVATI med tistim, kar jim je vredno, in tistim, kar je nič-posebnega, potemtakem brez neke posebne vrednosti, le pri odnosih z ostalimi… ja, tam pa se sliši njih »vsakogar je TREBA spoštovati«…

S tem, pardon, tudi s tem njihovim VSAKOGAR-je-treba-spoštovati sem se mnogokrat soočal, v času, ko sem dobesedno vsakemu bebcu, prek spleta, dopustil pogovor z menoj, in sem različne teme odpiral, da bi ja našel (brezupen poskus) neke osnove, na temelju katerih bi (po)dvomil v lastno ugotovitev o njihovi ne-razumskosti (bebavosti). In takrat sem na to trditev odgovarjal z vprašanji…

Za nekoga veš, da je goljuf, in da skuša vsakogar (o)goljufati, mu, posledično, povzročiti škodo, živeti na njegov račun… boš takšnega spoštoval?!

Ne, takšnega pa ne!

Za nekoga veš, da krade, da s svojim početjem slabo drugim dela… boš takšnega spoštoval?!

Ne, tudi takšnega ne!

Za nekoga veš, da je »zgolj« lažnivec, da se zlaže čim usta odpre, pa mu v ničemer ne moreš verjeti… boš takšnega spoštoval?!

Ne, tudi takšnega ne!

Za nekoga veš, da je morilec, da jih je nekaj pobil, da ni moč vedeti, če bo s takšnim svojim »hobijem« nadaljeval… ga boš spoštoval?!

Seveda da ga ne bom!

Za nekoga veš, da je tiran, da zlorablja svoj položaj za  to, da trpinči, izkorišča, ponižuje neke druge… ga boš spoštoval?!

Tudi takšnega ne bom spoštoval!

Za neko/ga veš, da se vsakomur nastavlja/da vsako podre, čeprav ima svojo družino, partnerja/ko in otroke… boš takšno/takšnega spoštoval?!

Ne, tudi ne! (op. p. takšen odgovor je sicer sila dvomljive narave, kajti spoznaval sem preveč primerov nekega »moškega« občudovanja tistih, ki so se zmogli bahati s svojimi lovskimi-trofejami, pa – več kot je lahke robe podrl, večji frajer je bil)

Potemtakem – odloči se, janez/micka, med lastnima »védenjima« o spoštovanju, pa… če je TREBA VSAKOGAR spoštovati, potem spoštuj tudi naštete, če pa NE kaže vsakogar spoštovati, potem pa – ne blebetaj in s svojim blebetanjem ne izpričuj svoje bebavosti!

 

Druga.

Obči NE prepoznavajo značajev, niti za nazaj ne, po tem, ko se nekdo že dlje časa izkazuje s svojimi početji. V bistvu obči do NOBENIH vsebin NE dospevajo, pač pa so zmožni opredeljevati zgolj na temelju tistega, kar se jim (v katerihkoli podobah čutnega zaznavanja) kaže, in kakor se jim kaže. Kakopak, tu NE govorim o ugotavljanju nekih jeder materialnih zadev, nekega »drobovja«, na primer, avtomobilskega motorja, kajti takšne stvari je moč bodisi razstaviti, in jih spoznati, bodisi se o njih (prek slik) na/učiti… pač pa govorim o čutno NEotipljivih zadevah, med katere, zagotovo, sodijo (tudi) značaji!

V olajševalno okoliščino jim gre šteti, pri tem njihovem ne-prepoznavanju značajev, to, da – v bistvu sploh NE vedo kaj to značaj(skost) je! In NE morejo vedeti, kajti so »oportuni«, so večno PRILAGAJAJOČI se (novonastalim) okoliščinam, potemtakem so brez-»hrbtenice«, brez nekih (omembe vrednih) trajnih načel (tu ne govorim o tistem da-je-meni-čim-lepše-boljše-lažje!), pa so jim njim-ENAKI povsem običajni, »normalni«, sprejemljivi (dokler se, kakopak, ne izkažejo kot goljufi, lopovi, lažnivci…)! Kako bi ne bili, ko pa po SEBI presojajo o vsem, ter tudi o ne/pravilnem, ne/dobrem, ne/poštenem… in tu že preidem, v podobi nadaljevanja, k naslednji točki…

 

Tretja.

Obči NE vrednotijo človekovih lastnosti, načelnosti, etičnosti, poštenosti! Še več, v konkretnem, vsakdanjem živetju jih utegnejo takšne značilnosti celo motiti, kadar jim neki posamezniki, na primer, preprečujejo, da bi (na neposreden ali posreden način, vseeno) dospeli vsaj do domnevane uresničitve lastnih interesov! Verjemi, kar nekajkrat sem skusil to o čemer govorim, in, ob molčečih-vseh-ostalih (za lastno rit boječih se), spoznal tudi ogorčene-»branilce«-obstoječih-stanj, pa čeprav so se ta stanja izkazovala po principu ko-stigne-ta-u/krade…

Ne verjameš, da je temu zares tako?! Hm, poglej: kadar nekaj/nekoga ZARES SPOŠTUJEM, takrat se skušam po njem tudi ZGLEDOVATI, takrat mu skušam postati čimbolj PODOBEN, pa – ko bi obči zares spoštovali etične ljudi, potem bi tudi sami takšni postali, brez slehernega vzgajanja, učenja, prisile! Ko bi zmogli, seveda, sebe, svojo zasnovanost preseči. Beda!

 

Četrta.

Spoštovanje je ČUSTVENA kategorija, čustvovanj pa ni moč zapovedovati!

Spoštovanje se bodisi (samo) PORODI, ali pa ne, v odvisnosti od konkretnega primera, na temelju določenih značilnosti nekoga, pa – kadar zares zmoreš spoštovati, in kadar zares spoštuješ NEKOGA, takrat taistega izpostavljaš NAD vse ostale, ki se NE izkazujejo tako, kot se izkazuje spoštovani! Da, SPOŠTOVANJE JE MORALNA KATEGORIJA, in da bi ga zares spoznal, moraš najprej vedeti o tem kaj je/ni moralno, moraš najprej – sam BITI MORALEN! Ne zgolj obče »priden«… kadar senca palice strah vzbuja. In…

Če nekoga »spoštuješ« zaradi njegovega položaja (tudi učiteljskega), zaradi neke moči, s katero lahko (kakorkoli) o tebi odloča, zaradi visoke plače, »uglednega« delovnega mesta, njegovega (materialnega) imetja, takrat v bistvu »spoštuješ« - položaj, moč, denar, vpliv, (materialne) dobrine!

 

Zaključim z nekim ne-ravno-izmišljenim primerom…

Blagajničarka, v neki trgovini, MORA slehernega kupca pozdraviti, ko le-ta dospe do blagajne, in tudi pozdravi. Pozdravi celo tiste, ki ji niti pogleda ne namenijo… tudi tiste, ki se izkažejo z nejevoljo, celo s povzdignjenim glasom, in nasploh z nesramnostjo (ker so, denimo, po njihovem predolgo čakali v vrsti)… tudi tiste, katere prvič vidi, in jih nikoli več ne bo. Pomeni, da pozdravlja tako primitivne neotesance, kakor (vsaj besedne) nasilneže, in popolne tujce, neznance… in to, morda, pomeni tudi to, da »v sebi«, v svojih mislih, marsikomu nameni svoj jebem-ti-mater, da se, kasneje, nad marsikom pritožuje, češ da ji je dan pokvaril…

Kaj praviš… blagajničarka natanko tako, kot to počnejo, baje, v švicarskih šolah, pozdravlja vsakogar, potemtakem – spoštuje, tega vsakogar?!

 

Žal, a nagonov NI moč naučiti, niti jim privzgojiti, človeških lastnosti in izkazovanj, in največ, kar lahko po tem vprašanju narediš, je to, da jih z (dobesedno) DRESURO spraviš v izvajanje neke sila farsične zadeve, ki pa o ničemer drugem ne priča (poleg bebavosti, seveda), kot o – LAŽI, hinavščini, pokvarjenosti! In…

 

Mi je zelo žal, a – sila redki so, katere spoštujem, in ga ni, pred katerim bi klobuk-privzdignil! In jih mrgoli, ob katerih niti prve črke besede spoštovanje ne morem izreči, še več, katerim niti roke nikoli ne bi ponudil, dočim določenim niti pogleda ne namenim. In bi samega sebe za sila žaljivega prepoznal, ko bi VSAKOMUR, tako tistemu, katerega spoštujem, kot predstavnikom ne-značajske, nagonske bede, spoštovanje izkazoval, kajti s tem bi, v bistvu, DEGRADIRAL posameznike, vredne spoštovanja, njih drugačnost-od-ostalih dobesedno IZNIČIL, celo popljuval!

NE, NI treba vsakogar spoštovati, daleč od tega, večina si niti približka spoštovanja NE zasluži! In…

 

O tem, da govorijo NE-njihov jezik, da uporabljajo, pri tem, človekove besede, katerim niti dejanskega pomena NE poznajo, o tem sem že velikokrat, ko sem o njih »pridnosti«, »poštenosti«, »ljubezni«… govoril. In je pri tej besedi, ki se kot spoštovanje zapiše, popolnoma enako, na las podobno njihovemu »normalnemu« ( = je zgolj, in samo, preprost običajno, vsakdanje, pričakovano…), pa bi bilo bolje, ko bi, namesto o tem, da je-vsakogar-treba-spoštovati, govorili vsakogar-je-potrebno-upoštevati-takšnega-kakršen-je (ter, v nadaljevanju, mu priznati pravico do tega, da tak, kakršen je, obstaja »med nami«… v kolikor, kakopak, s svojim obstajanjem neposredno ne ogroža povsem enake pravice vseh ostalih, vendar… tu bi se pa že zapletli, kajti njih vsakogar-je-treba-spoštovati sila zlahka pade, takrat, kadar se nek »ne-naš« pojavi, pa čeprav kot samo umišljena grožnja »našim« običajem, kulturi, civilizaciji…).

 

Da, dobesedno NAGONSKA BEDA!