Zjutraj
imam navado, če se le da, da medtem, ko ona še aja, zakurim, žvad s hranjenjem
odpravim, zajtrk pripravim… in tudi danes je bilo tako…
Prek
noči se, v spanju, »seli« po kavču, vendar vselej išče stik z menoj, pa – ali se
z bučo k meni tišči, ali njeno nogico čutim, kakorkoli že… ko čuti, da sem ob
njej, je mirno spanje zagotovljeno, in…
V
jutrih, ko sem po opravkih (in vsakih nekaj minut preverim kako je z njo), in
ko mene ne zazna v bližini (a ve, da nisem daleč, in da neko delo opravljam),
takrat… takrat jo, praviloma, na svojem delu kavča najdem, z glavo na moji
blazini, kajti – kadar ni tate, takrat tudi njegova blazina prav pride.
Ni komentarjev:
Objavite komentar