Še vedno…

Včasih se čudim čemu sploh, še vedno,

zato, ker od nekdaj je trmast moj rod,

zato, ker hotel bi do konca, dosledno,

resnici pomoči dospeti pod svod?!

Pa najdem, še vedno, tri mrvice volje,

moči, da, še vedno, mi hrbet zdrži,

in lažem si, lažem, češ bo, nekoč, bolje,

ko človek iz teme spoznanje zbudi…

In lažem si, lažem, da v tem pripomorem,

da mi je naloga v namerah ostat,

čeprav čas je vselej brezčutno zgovoren:

vse lépo pograbi, uniči svojat!

Včasih se čudim, kaj sploh mi je treba,

čemu ne podam se v dalj nepoznan,

da tam, v osamljenem spevu galeba,

poiščem si mir, in v njem svoj pristan?!

A žene me, žene, kdo ve radi česa,

ne da mi brezskrbne radosti miru,

brez upa, brez vere v neka čudesa,

še vedno ostajam, še vedno sem tu!