Pomnim…
ko smo, še otroci, igrali nogomet, ali košarko… vsi so se, med igro, razglašali
za neke, takrat slavne, športnike, in med tekom z žogo komentirali svoja
početja, v stilu pele-ima-žogo-in-prodira-proti-golu, le jaz, ubogi revež,
nikogar v nekakšni miselni posesti nisem imel, pač pa sem bil – zgolj jaz, in,
kdo ve, morda tudi radi tega, prav nič pogostokrat v igri priljubljen, čeprav…
ko sem prvič streljal s kota, da je soigralec samo glavo podstavil, in dosegel
zadetek, sem postal »priljubljen«, njemu, a zgolj – za podajanje iz kota…
Kadar
sem, krepko kasneje, in tudi takrat nisem iskal nekih primerjav, sebe z
drugimi, z nekimi »pomembnih imen« v družbi obstoječimi, za bran nekega svojega
stališča, oziroma, pravilneje povedano, za to, da sploh branim, da vztrajam,
kljub malodane vsesplošnemu ugovarjanju, povlekel na plan neko ime, denimo Galilea…
ja, takrat sem zaslišal tisti kaj-se-z-Galileom-primerjaš, in misliš-da-si-tako-pomemben-kot-je-Galileo-(bil)?!
In ko
sem ugovarjal, nekemu mnenju o Prešernovi neki pesmi, je tudi nekaj podobnega
zvenelo, o moji domišljavosti, kakopak, ki si drzne Francetu ob bok
postavljati, pa čeprav… pa čeprav taisti sebe v tem ob-bok-postavljanju ni
prepoznal, čeprav je tudi on svoje mnenje podajal, potemtakem isto, le na
drugačen način, kot jaz počel… in čeprav se, za razliko od mene, z eno samo
objavljeno besedo, pa čeprav v nekem vaškem gasilskem koledarju, ni zmogel
izkazati.
Da,
priznam, imel sem vzornike, in sem jih moral imeti, še kako sem jih potreboval,
takrat, ko sem samega sebe iskal, da izvem, če to pravilno počnem, vendar –
nikoli se nisem iskal v nekih drugih, in nikoli teh drugih v sebi, kajti še
kako se zavedam razlik, tako v času, v katerem živimo, kot, posledično, v
okoliščinah taistega živetja, posledično tudi v izkušnjah, pa v vzgoji,
izobrazbi, interesnih področjih, ne nazadnje – razlik v dojemanju in
doživljanju, v razmišljanju, čustvovanju, vrednotenju…
Ko mi
je, še golobrkemu, nek urednik pod-nos-vrgel to, da posnemam Lermontova… ljubi
bog, rusko nisem znal, in še vedno ne znam, da bi v izvirniku njegovo poezijo
bral, prevod pa ni več Lermontov, obenem ga takrat tudi bral nisem, pa – kako,
za vraga, naj posnemam nekoga, o katerem se mi niti sanja ne?!
Da,
imel sem vzornike, a se nisem primerjal z njimi, pač pa z načini njihovega
izkazovanja. Denimo s polnostjo rim, pa s tekočimi verzi, s preprosto
zapletenostjo sporočilnosti, z zapleteno globino navidezne preprostosti, s
stvarmi, pač, katerih se ne da naučiti, pač pa – če jih premoreš, nekje v sebi,
potem jih zmoreš tudi izpiliti, dovršiti, z delom, in spet z delom, z malodane
nepregledno količino tega dela, tega vztrajanja v tekmovanju – s samim seboj, s
tistim sila preprostim, a zvečine ne živečim vprašanjem »mar zmorem še bolje«?!
Da,
imel sem jih, potreboval sem jih za neke vrste smerokaze, pri čemer sem po
svoji poti samega sebe gradil, in ne neke kopije drugega, in so odpadali, drug
za drugim, malodane v istem trenutku, kot vzorniki, v katerem so mi k sebi
dovolili, me medse sprejemali. Spoštovanje je še ostalo, kako ne bi, le tisti
občutek nekaj-posebnega, pri branju njih zapisov, se ni več porajal, kajti… ko
osvojiš, kar ti je osvojiti, in se ti to osvojeno kot nič-posebnega izkazuje,
kot nekaj (tebi) povsem samoumevnega, ja, takrat tudi literatura nek svoj
predhodni čar izgubi, pa le malo tistega ostane, kar te, še vedno, zmore
presenetiti, te zatresti, če te že »sesuje« ne…
Ne, ne,
samo obči, samo povprečnost mi je bila neko merilo, da, mojega izkazovanja, in
to merilo, katero lahko opišem s preprostim čim-dlje-od-njih. In se tudi danes
ne primerjam z nekimi »slavnimi«, svoja izkazovanja morda že še, tu in tam, a z
njimi nikakor, kajti takšno početje bi bilo iz trte-izvito, upoštevaje silne
neke različnosti, ki se med njimi in menoj kažejo. Ne nazadnje – samo fotokopije,
samo s-tekočega-traku-naštancano zmore biti drugo drugemu vsaj podobno, če že
enako ne, mene pa niso v proizvodnji sestavljali. Čeprav…
Je pa
res, da, včasih, ko se z nekom o poeziji, o pisanju nasploh, pogovarjam, pa ko
mi, po svojih merilih, po svojem poznavanju, vsega, ter zlasti zapisov
določenih avtorjev ter predvsem poznavanju poezije nasploh, predvsem njene
strukture, pravil nastajanja, samega procesa tvorjenja… nekoga izpostavi, kot
oh-in-ah… ja, takrat se zna pripetiti, da, ob določenih imenih, med katerimi so
celo prejemniki največje deželne nagrade za kulturno-ustvarjanje, izpovem svoj:
ne, ne primerjam se z njim, niti slučajno tega ne počnem, v bistvu nisva
primerljiva, kajti, med ostalim – moja poezija je krepko boljša od njegove!
Čeprav nisem nagrajevan, čeprav se ne klikam v raznih klikah, čeprav… ja,
krepko boljša.
Nekoč
me je Svetlana spraševala, čemu ne pošiljam – in je navedla nekaj imen/naslovov
nekih literarnih glasil – svojih prispevkov tja, in me napotovala v neke studie,
v katerih bi, po njenem, moral svoje (tudi glasbeno) ustvarjanje opredmetiti, v
podobah nekih posnetkov… in sem ji pojasnil, da pošiljam, resda na neke povsem
druge naslove, in da snemam, v svoji sobi, s svojim računalnikom, v povsem,
tehnično gledano, primitivnih okoliščinah… in se mi tudi tako zdi povsem dovolj
za predstavitev ne samo neke zamisli, pač pa tudi samega besedila in »glasbe«,
ker – za takšne stvari, da bi jih »profesionalno«, tehnično dovršeno izkazoval,
moraš izpolnjevati vsaj enega od treh pogojev: A) obetati moraš, da boš postal
obče popularen; B) moraš imeti denarna sredstva, da boš svoje »projekte«
financiral; C) imeti moraš zadostna poznanstva…
Prvega
nikoli nisem želel, celo odklanjal sem sodelovanje, s tistimi, ki so me vabili,
naj se, za njihove potrebe, klovnovsko izkazujem. Z drugim nisem razpolagal,
vsaj v takšni meri ne, da bi, ob svojem načinu razmišljanja in tvorjenja, neka
večja tveganja prevzemal. Do tretjega si nikoli nisem prizadeval dospeti, pač
pa sem raje po tistem
kar-s-svojimi-rokami-izključno-sebi-zahvaljujoč-narediš-tega-ti-nihče-ne-zmore-odvzeti…
in, roko na srce – ritolazništvo mi nikoli ni bilo simpatično, popolnoma
nasprotno!
Tako da
– ja, zavedam se tega, kar zmorem, in česa ne, in se zavedam tudi tega, da… ko
bi hotel tako, kot to počno, bi, vsaj materialno, uspeval, krepko bolje, le ena
»malenkost« bi me, ob tem, (z)motila: ne bi uspeval kot jaz, v bistvu jaz ne bi
ostal, samemu sebi zvest, z nikomer primerljiv in v nikomer želje po
primerjanju z njim videč. In tudi…
Od
mladega sem si želel vsaj enega, v sanjskem primeru celo malček več bralcev,
poslušalcev, kajti ta eden (ali malček več) je krepko vrednejši od vesoljnega »bralstva«
in »poslušalstva«. Ki niti tistega, o čemer izpovedujem, ne razume.
Ne, ko
sem »prodiral«… niti za hip ni bilo o nekem »peleju« slišati, tiho, in
vztrajno, sem »žogo« gnal pred seboj, tu in tam kak »gol« dosegel, a vselej
izključno na osnovi svojih zmožnosti, brez ene same mrvice podarjenega, ali po
daj-dam sistemu pridobljenega. Škoda bi mi bilo vola peči, zato, da bi
položajnim volom svojo rit predstavil, in v njihove lezel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar