Dolgo
časa sem kolebal, z odločitvijo o tem, kam se bom podal po zaključeni
gimnaziji. Simpatična so mi bila različna področja, medicina, veterina,
biologija, arheologija… in šele proti koncu tretjega letnika sem vedel, da bom
vpisal filozofijo… in kasneje izvedel tudi to, da ji bom sociologijo pridružil…
Filozofija.
Ljubezen do modrosti. Nekoč, zgolj nekoč. Takrat, ko je kot edina znanost
obstajala, in je obravnavala vse obstoječe. Preden je Svet postal prevelik, preden
se je nabralo preveč spoznanj, in še več neznanega, da bi jih ena sama veda
zmogla kot celoto obravnavati. In se je pokazala potreba po specializaciji, po
drobitvi, razdelitvi vsega obstoječega na več znanstvenih vej. Danes pa…
Filozofija,
čvekanje zaradi čvekanja. Da, spoznal sem takšna pojmovanja, in izhajajoče
razlage, in praviloma sem jih slišal iz ust tistih, za katere bi bilo bolje, ko
bi jih zaprta držali. Ne bi lastne neumnosti razglašali, čeprav…
Kakor obstajajo,
celo v večini, zahvaljujoč vsakomur dostopnega šolanja, zahvaljujoč učnemu
programu, in načinu »učenja«, prilagojenega povprečju, »ekonomisti« (in
ekonomisti), »antropologi« (in antropologi), »zdravniki« (in zdravniki)…
skratka neki obrti izučeni, ponavljanja (ne pa tudi ugotavljanja dejstev) vešči…
tako obstajajo tudi »filozofi« (in filozofi). In se ti, v navednicah
obravnavani, celo z doktorati neke bojda znanosti izkazujejo, čeprav znajo le o
tem kaj-je-ta-in-ta-rekel povedati ter, kakopak, po-svoje razumevati in
pojasnjevati… pa se nemalokrat izkaže, da je neko čvekanje dejansko samemu sebi
namenjeno.
Filozofija,
tista dejanska. V osnovi porajanje vprašanj, potemtakem dvom v obstoječe
razlage, nato pa iskanje dejstev, iskanje resnice, posledično dostopanje do
razumevanja sveta, natanko takšnega, kakršen je, in ne takšnega, kakršen se,
vsakomur po-svoje, kaže. In kot takšna zmore obravnavati dobesedno vsa
področja, vse vsebine, pri čemer se mora zavedati preprostega dejstva, ki
govori o tem, da – je ne samo velikokrat, pač pa večinoma potrebno tisti
tega-pa-ne-vem izreči. Ne-vem, ker se s tem ne ukvarjam, ne-vem, ker ne poznam…
Da, vrag je, pri znanju, pri dejanskem poznavanju – če ne zmoreš z lastnimi
črkami opredeljevati, pač pa neke definicije potrebuješ, in če ne zmoreš v
praksi dokazati, potem je povsem jalovo, in zgolj »znanje«.
Tisto,
s čemer se ukvarjaš, moraš imeti-v-krvi, mora biti del tebe, da te, kot neka
nuja, vendar prijetna, spodbujajoča, gonilna, »sili« v učinkovanje. In potem se
kot breme ne izkazuje, tudi takrat ne, ko dospeš do konca nekega »poglavja«, a
mu ne pustiš v podobi verodostojnosti (za)živeti, preden ga, z vseh možnih
zornih kotov, dodobra ne pretreseš, preveriš njegovo vzdržljivost, da bi
ugotovil ali gre zgolj za neko domnevo, neko »resnico«, podobno »resnicam«
občih, ali pa gre dejansko za dejstva, neovrgljiva, potemtakem za resnico. Imam
srečo, vse, čemur sem se doslej posvečal, mi teče-skozi-žile.
Dobesedno
»ljubim« silne »strokovnjake«, in njih prepričanost v lasten-prav, njihovo
domišljavost, bebavo, ki jim dovoljuje to, da skozi svoja usta o nekem, tem ali
onem, in vsekakor občutno posplošenem, vidiku govorijo. Z vidika gradbeništva…
z vidika ekonomije… z vidika medicine… da, bebavost brezmejna, celo z vidika
filozofije. Grozljivo, kajti…
Recimo,
domnevajmo tako, da je na večini področij moč govoriti o nekem – vsem ugotavljajočim
– enotnem vidiku, ne nazadnje voda je H2O, železo je moč taliti, živo srebro je
strupeno… skratka, obstajajo določena (materialna) dejstva, ki so že dokazana,
ki se, pri tem dokazovanju, vsakokrat enako izkazujejo, potemtakem obstajajo na
osnovi določenih pravil, so s temi pravili opredeljena… vendar obstajajo tudi
področja, oziroma danosti, dejstva, katerih ni moč niti doseči, kaj šele
ugotavljati, z nekimi teleskopi, mikroskopi, stetoskopi… obstajajo zadeve, ki
sicer so materialne, potemtakem neposredno obstoječe, vendar so našim čutnim
zaznavam nedosegljive, hkrati pa (še) nimamo ustreznih pripomočkov, s katerimi
bi jih ugotavljali… in obstajajo zadeve, ki NE obstajajo neposredno, pač pa je
o njih moč govoriti kot o nekih pojmih, o sklopih, o celotah, sestavljenih iz
več posamičnosti… in je do takšnih vsebin moč dospevati IZKLJUČNO POSREDNO, s
pomočjo t. im. abstraktnega mišljenja, s katerim pa, smola gromozanska – večina
sploh NE razpolaga! Z drugimi besedami…
Če je
z-medicinskega-vidika moč govoriti o neizogibnosti nekega operativnega posega
(ker, v aktualnem času, ne obstajajo drugi načini zdravljenja)… če je v
gradbeništvu moč govoriti o predpisih in postopkih, naravnanih v zagotavljanje
(relativne) potresne varnosti… na področju, s katerim se ukvarja filozofija
(ukvarja pa se z vsem, kar zmoremo v pojmovno šteti, pa naj se to pojmovno
nahaja v preostalih delih vesolja, ali pa v telesu), ne more, pardon, nihče NE
bi smel izgovarjati besedne zveze z-vidika-filozofije, kajti – obstaja veliko glav,
ki so v okvirih nekih specifičnih, zgolj njim danih okoliščin dospele do tistih
po-svoje ugotovitev, in po-svoje vedo (DA, VEDO, zapisano brez navednic, vendar
vedo le o DELIH nekih sklopov, NE pa tudi o celotah), in jih obstaja za oceane,
ki pa dejansko NIČESAR NE vedo, pač pa se jim zgolj, po-njihovo, »resnica«
dozdeva, prikazuje! Bentiš, celo za izkazovanja občestva že stoletja »ugotavljajo«
vzroke v izobrazbi, pa v socialnem stanu, v neki vzgoji, pretežno »vzgoji« s
tekočega traku, celo v spolu, v času trajanja nekega stanja (denimo »cvet«
slovenskih »politikov«, ki ugotavljajo »premlado demokracijo«, da bi se zmogla
odgovorno izkazovati)… in se lotevajo nekih ukrepov, s katerimi bi spreminjali,
pa jim, kljub temu, da do sprememb ne dospejo, ne kapne v betice, to, da – so vzroki,
očitno, nekje DRUGJE, v kolikor delovanje ne rojeva želenih sadov! Ne, tam,
kjer je možno to, da vsakdo po-svoje gleda, in vidi, dojema, in zvečine »dojema«,
razumeva, in zvečine »razumeva«… tam dejansko NI moč govoriti o nekem
poenotenem, vsem, in predvsem stroki sprejemljivem vidiku! In filozofija je
prav takšna zadeva, po vsej verjetnosti celo edina, ki se mora malodane v
neskončnost ukvarjati z domnevno neoprijemljivim, da bi le-to, nekoč, postalo
oprijemljivo! In…
Žal, a
večina tistega, kar diplomira, celo do magisterija ali doktorata dospe, NE sodi
v strokovnost, NE sodi med strokovnjake, v kolikor za merilo strokovnosti ne
štejemo – »strokovnost« ponavljanja na-pamet naučenega, čeprav…
Zahvaljujoč
mentalnim »sposobnostim« občestva, imajo prav takšni »strokovnjaki« krepko bolj
slišane (svoje) besede, kot bi jih smeli imeti… v svetu razuma, in razumevanja
oziroma poznavanja resnice! In, spet, čeprav…
Edini
vidik, katerega bi bilo moč, kot nesporno veljavnega, pripisati filozofiji, je
vidik: razmišljati, drobiti, sestavljati, dvomiti (tudi, če ne predvsem, v
lastna ugotavljanja!), preverjati… vidik, do katerega »izšolani filozofi«, na
žalost, nikoli ne dospejo, in nikoli tudi ne bodo mogli dospeti.
S
sinkom se rad pogovarjam (tudi) o temah s področja filozofije, o ugotovitvah
določenih mislecev (iz davne preteklosti), ki se, še vedno, kot merodajne,
dejstvom ustrezne izkazujejo… in katere današnji »misleci«, neki foh-idioti,
po-svoje »razumevajo« in »poznajo«, a jih »poznajo« z vidika nagonske »pameti«,
nikakor razuma, pa »vedo«, silne stvari »vedo«, o človeku, o človekovem, o
človeškem… čeprav, revčki, niti človeka prepoznati niso zmožni, če ga,
slučajno, srečajo, vsaj drugače ne kot njim čudnega, nerazumevajočega,
neosnovano govorečega. A se niti tega niso zmožni zavedati, da vsak po-svoje
izpričuje, pa da tam, kjer obstaja takšno izkazovanje, NI moč o nekem generalno
veljavnem, upoštevanja vrednem vidiku niti črke spregovoriti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar