Nekaj sproti ubranih…

Nisem ponosen na to, da sem človek, pa čeprav, kot tak, med izjemno redke sodim. Za to, da sem človek, namreč sam ničesar nisem naredil, rodili so me takšnega. Sem pa ponosen na to, da skušam človeško živeti, in da mi to v dobršni meri tudi uspeva! Živeti kot človek, med nagnusno, nenačelno, prilagodljivo ničevostjo, namreč ni lahka zadeva, obenem pa kaznuje, kot zna biti kaznovano sleherno odstopanje od večinskega, v kolikor postane večini moteče…

 

Ni neke svete-gore-potoka-doline, kaj šele neke svete-pesmi-jezika-verovanja, kateri bi pripadal, na katero bi-bil-ponosen. Če že, potem bi bil ponosen na to, da med ljudmi živim… ko bi našel nek (vsaj) zaselek, v katerem bi zares živeli samo ljudje…

Sem pa ponosen na to, da zmorem dejansko vrednotiti, in da mi za vrednote ne štejejo niti pleh, niti zidaki, niti oh-in-ah oblačila, nakit… pač pa vrednotim načelnost, iskrenost, poštenost, dobroto, skratka vse tisto, kar se kot rariteta, izjemna redkost, na planetu nahaja… in nikakor med občimi!

 

Ne morem se tolažiti s tistim saj-bo-bolje… preveč vem, preveč vidim, preveč let, in izkušenj, se je nabralo med mojimi kostmi, da ne bi vedel o ponavljajoči-se-zgodovini, o naravi, in »odlikah« nagonov, pa lahko pod tistim »bolje« samo to zaznavam, da – sem, kakor vse ostalo, minljiv, pa me bo vsaj smrt odrešila od vesoljnega gnoja, in njegovega učinkovanja…

 

Ni res, da upanja, vsaj tista, ki pokonci-držijo, umrejo poslednja. Pri živalih je dejansko tako, kajti – ni lažjega kot to, da upaš o tem, da se bo nekaj za požreti našlo, pa da boš imel nekam truplo pred vremenom umakniti… a meni so to tiste osnovne, elementarne zadeve, ki nikakor niso, in ne bi smele biti, življenje, pač pa so zgolj nek predpogoj tega, da zmoreš živeti, in…

Ko ostaneš pri tistih »upanjih«, kakršna so upam-da-bo-vreme-ugodno-in-bom-lahko-delal… upam-da-račun-za-elektriko-ne-bo-previsok ter podobnih – takrat več ne govoriš o svojem življenju, pač pa zgolj o okoliščinah, znotraj katerih se neko živetje odvija. Nič več.

 

Sem popolnoma drugačen od povprečnega bebca! On bi (še več) svobode… jaz bi mu jo v celoti odvzel! On bi (še več) soodločal… jaz bi mu celo pravico do voljenja ukinil. On bi (še več) svet po svojih zamislih… jaz pa bi ga iz človekovega nagnal!

 

Sebe vidi kot nekaj popolnega, brez napakice… jaz zase vem, da imam napake, medtem ko pri njem ene same pravilnosti ne zaznavam.

Zase od prve ve, da – ve… jaz potrebujem svoja spoznanja dobro pretresti, jih skušati sesuti, preden jim dovolj verjamem, da jih za znanje sprejmem.

Sebe vidi kot voditelja, (od)rešitelja… jaz pa, priznam – ne mika me, da bi se za pastirja podal, in še manj me mika, da bi se z bebci pregovarjal, obenem pa vem, da bi – dejanska rešitev terjala krepko več, kot sam premorem in zmorem…

Veliko sem jih srečeval in – brez izjeme bi sprejeli, in nekateri tudi so, boljše delovno mesto (ter zlasti boljšo plačo), ne da bi sploh vprašali, prvenstveno sami sebe, če so dela tudi sposobni korektno, uspešno opravljati! Jaz pa sem, povsem drugače – kadarkoli so me prepričevali (v nekaterih primerih tudi prepričali), vselej sem s pomisleki nastopal, vselej sem vase dvomil, ne glede na to, da sem se poprej vedno kot zmožen-za izkazal.

Ne, niti slučajno si nismo enaki, še podobni ne, razen po stopalih in ostalih pritiklinah, katere so jim, s križanjem, podarjene…

 

Ne vem kdaj bo stroka, da, tista prava, začela o tem govoriti, povsem jasno, nedvoumno, a bil bi čas, da začne. Pa ne, da ne bi vedela o tem, da so strašanske razlike, med večino in tistimi redkimi, ki se lahko z besedama Homo Sapiens »podpisujejo«, razlike tako v mišljenju, kot v čustvovanju in v samem načinu živetja, še kako dobro ve o tem, le… je vrag, kadar ti že od malega vtepajo v glavo neka svoja prepričanja, neke svoje »resnice«, pa nastane blokada, nekje v podzavesti, dovolj velika in močna, da ne pusti prek sebe, pa da bi možgani dospeli do spoznanj, do dejanskih stanj, pač pa… saj so ja nam povsem enaki (po telesih zgolj, seveda), pa tudi solze porajajo… bentiš, ko mi je te solze, nekoč, omenila sestrična, psihiatrinja, z ohoho uspešnim delovnim stažem, terapevtskim, mi ni dalo miru: veš, tudi krokodil ima solze in čeprav jih povsem z drugačnimi nameni poraja, bi lahko tudi njegove govorile o tem, da – je človek?!

 

Zanimivo, vendar… prepričanja, »poznavanje«, »vednost«… ko je Marco Polo s svojo karavano kolovratil prek Indije, pa ko so prvič zagledali neke opice, ki so na drevesa ubežale – bili so prepričani, da gre za neko vrsto ljudi, za »drevesne ljudi«! Tako, kot je bil tudi Homo Sapiens, domnevam, prepričan, deset tisočletja nazaj, da ima s človekom opraviti… takrat, ko se je z opico spečal…

 

Nekoč sem od neke (celo) učiteljice slišal, da se človek razlikuje od živali po tem, da – človek veruje v boga. Hm, žalostno, zares, celo tragično, kdo vse lahko poučuje! Pa celo ogroženega se počutim, ob takšni vele-ne-umni definiciji, glede na to, da sam religije ne prakticiram…

Ni kaj, a tudi živali (nekatere, pač) uporabljajo orodja (in jih celo same odkrivajo oziroma najdejo v okolju), se oblačijo, gradijo bivališča, imajo šole, uporabljajo neke svoje jezike (načine sporazumevanja), tudi pišejo (vsaj Tar mi, vsakokrat, ko se na drog polula, pove, da je o svojem jedilniku zapisal), celo prevozna sredstva si znajo omisliti (pri vsem naštetem gre sicer za posledična izkazovanja, torej ravnanja, ki so posledice neke zasnovanosti), ampak… edina dejanska razlika (ki o samih temeljih, o zasnovanosti govori) je v imeti ali ne-imeti razum! In tudi stroka ve, da ga absolutna večina ne premore!

 

Ne, nisem ponosen na to, da sem človek, marsikdaj celo pomislim, kako bi mi bilo, ko ne bi bil, ko bi bil tudi sam eden-izmed-neštetih-nič-posebnih, čeprav kmalu za tem odmahnem z roko, in si tolažbo poiščem v tistem bentiš-Uroš-vsaj-sebi-enak-ostajaš, in tisti, katere si spoznal, ter dajo nekaj na vsebine, katere tudi sam ceniš, tudi nate nekaj dajo. In ugotovim, da – se je bržčas izplačalo iti skozi vsa govna, in njih govnanja, ne da bi se me, ob tem, njih smrad prijel. Pa čeprav je davek, čeprav je cena za takšno življenje krepko previsoka.