Kadar
počneš stvari, ki medsebojno »strižejo«, kadar pri početju dejstev ne
upoštevaš, takrat se početje nikakor ne more dobro končati… še zlasti, kadar to
počneš na (že krepko predolgo časovno) podlago.
Avtomatizacija.
Številčnost. Življenjska doba. Dejavniki, ki sicer zmorejo učinkovito delovati
v smislu izboljševanja, a v konkretnih razmerah delujejo popolnoma nasprotno.
Kakopak, pojasnim…
Sleherni
tehnološki napredek ima dvojno učinkovanje – prvo je lajšanje izvajanja nekih
del, s hkratnim povečevanjem njegove učinkovitosti, drugo pa je odpravljanje
potrebe po fizičnem delu, potemtakem, povsem preprosto povedano, zmanjševanje
števila potrebnih, in, posledično, razpoložljivih delovnih mest. In – ker je »delovno
ljudstvo«, radi svojih mentalnih »odlik«, dejansko zmožno le fizičnih del (med
katera štejem VSA RUTINSKA dela, tudi »zdravnikovo«, »učiteljevo«, »projektantovo«…),
se porodi vprašanje KAM s tem »ljudstvom«, s čem, KAKO ga zaposliti, da bo
imelo, kot prvo, kaj početi (vsaj v okviru nekega delovnega-časa), kot drugo
pa, da bo vsaj z nečim prispevalo k nečemu, k tistemu, pač, kar se kot
neizogibnost, kot dejanska potreba slehernega obstajanja izkazuje, nekemu
zadovoljevanju (vsaj, ali pa izključno, v premnogih primerih!) osnovnih potreb
telesa (hrana, oblačila, bivališča…).
»Napredovanje
civiliziranosti«, potemtakem čas, izjemno lepo govori o marsičem, in tudi o
ustvarjanju nekih konfliktnih stanj, znotraj spakedranke, imenovane »ljudstvo«,
ali »narod«, »država«… ne nazadnje tudi »svet« kot celota. Da, nezadovoljstvo,
če ne drugo, potem tisto, ki je pogojeno z večno nagonsko lakoto po
imeti-(še)-več, je konstanta, v vsakem obdobju prisotno stanje, le da v časih,
v katerih je bilo izključno fizično delo, ni tako agresivno nastopalo, malodane
na vsakem koraku, in v vsakem trenutku, kot nastopa v »sodobnih« časih. Nekoč
je kmet moral garati, od jutra do večera, takisto nek delavec, že zato, da je
zmogel obstati, pa ni imel toliko prostega časa (s katerim »ljudstvo« tako in
tako ne ve, kaj početi), da bi potreboval neke (žal izključno sebi ustrezne, butaste)
načine dospevanja do zadovoljstva, obenem ni zmogel spremljati dnevnih-dogajanj,
in se vanje, na družbeni ravni, kakopak, vključevati (razen v izjemnih
primerih, seveda), »danes« pa, ko je, BOJDA, tempo-živetja postal neizprosen,
danes pa je tega kmeta, in delavca, krepko več zaznati v podobah učinkovanja na
družbeni-sceni, kot pa učinkovanja na delovnih mestih!
Kakopak,
»ljudstvo« je potrebno nekako zaposliti, mora, dobesedno MORA nekaj početi,
organizirano, vsaj v delu dneva, pa ne samo zaradi tega, da do osnov lastnega
preživetja dospe, do nekih prejemkov, pač pa tudi zaradi tega, ker bi mu bilo v
okviru prostih štiriindvajsetih ur dnevno bistveno težje neka
interesna-področja zagotavljati, s pomočjo katerih bi vsaj do svoje »duhovne«
potešitve dospelo, kot je to moč početi v za osem do deset ur krajšem »dnevu«…
In tako
se začne povečevati število nekih delovnih mest, ki so, bolj kot ne, v bistvu –
sama sebi namenjena, in od takšnih koristi ni, pa se, poleg nekega sekretarja,
pojavi še sekretarjev sekretar, pa sekretar sekretarjevega sekretarja, in, ker
tudi ti silni sekretarji potrebujejo »strokovno pomoč«, si omislijo svoje
svetovalce, katerim sledijo svetovalci svetovalcev, in svetovalci svetovalcev
svetovalcev… skratka, v nedogled se povečuje število tistih, ki se izkazujejo
ne samo s povsem neproduktivnim delovanjem, pač pa, še huje, v stilu tistega
sto-babic-kilavo-dete. V zapisano trditev ne kaže dvomiti, dovolj je vpogled v,
na primer, državno sfero, v kateri mrgoli bolj kot ne samim sebi namenjenih
čvekačev, ki vsi »vedo«, skupaj pa ničesar drugega kot škode ne spočenjajo. Že
to, da so plačani za nič-prispevanja-skupnosti, že to povsem dovolj škodno
deluje, ko pa še njih »strokovnost« na plan izbije, v podobah nekih »dosežkov«,
pa škoda nemerljiva postane… in se zdi, da je tistih, ki bi upravljali z
ustvarjenim več, kot tistih, ki ustvarjajo! In je, posledično, na eni strani
vse manj ustvarjenega, na drugi strani pa apetiti po imeti (še več) ostajajo,
pa… kadar si lačen (in »človeštvo« je nenehno lačno, po vseh materialnih
dobrinah), in vidiš, da predmet, s katerim bi svojo lakoto lahko potešil,
obstaja, vendar ne v tvojih rokah, takrat – kaj praviš, kaj takrat narašča,
tvoje zadovoljstvo ali NE-zadovoljstvo?!
In še
neko drugo dejstvo, vprašanje o tem KAM S PROSTIM ČASOM, kako ga zapolniti, na
način, da ti bo ta čas služil v zabavo, da ti bo, posledično, misli o tvojem
nezadovoljstvu odvračal od (vsako)dnevnih dejstev… obenem pa v sebi ničesar
nimaš, vsaj tistega ne, na temelju česar bi zmogel tvorno, KORISTNO taisti svoj
prosti čas izkazovati, čeprav… dokler obstajajo kmetije, pa pod-kozolcem,
otoki-ljubezni, sanjske-ženske-in-moški, veliki-bratje… in programi s športom… do
takrat ni vrag, bo imelo »umno ljudstvo« s čem svojo potrebo po »kulturnem
izpopolnjevanju« hraniti (če bo, kakopak, razpolagalo z denarjem za plačevanje
položnic, tudi tiste za RTV postrežbo)!
Pravijo,
da delo rešuje. Ne vem, to trditev je potrebno skrajno previdno obravnavati,
kajti delo prav ničesar NE razreši, v smislu odpravljanja neke osebnostne
težave (NE govorim o težavah, katere povzročajo temeljne fizične potrebe,
potreba po jesti, obleči-se in podobne), je pa res, da zmore misli preusmeriti
(potemtakem jih odvrniti s predmeta, ki nezadovoljstvo povzroča), vsaj za nekaj
časa, potemtakem zmore v taistem času omogočiti relativno »normalno« živetje.
Da, tako pravijo, obenem pa – ustvarjajo, s tehnološkim »napredkom«,
okoliščine, v katerih je vse MANJ potrebe po nekem delu, predvsem takšnem,
izvajalskem, za katero je absolutna večina zmožna!
Seveda,
če se že znajdemo v težavah, potem bi bilo skrajno ne-»ljudsko«, ko teh težav
ne bi povečevali, pa se, ob že obstoječem, in povsem logiki nesprejemljivem, »striženju«
med rastočim-številom-upravljalcev in padajočim številom dejanskih
ustvarjalcev, izkazuje tudi dejstvo o neobvladljivem povečevanju dvonoge
populacije na planetu, pa – iz leta v leto še VEČ takšnih, ki niso zmožni
opravljati drugačnih del, kot so tista, katere tehnologija ODPRAVLJA, še več
tistih, ki NE ustvarjajo, morajo pa jesti-piti-se obleči… še VEČ tistih,
katerim je potrebno (tudi ali vsaj) njih »duhovno« hrano ponujati, še VEČ,
potemtakem, NEUMNOSTI, časa-s-katerim-ne-veš-kaj-bi-počel, ter, nikakor na
koncu, še VEČ razlogov nekega NEZADOVOLJSTVA in, posledično, tudi samega
nezadovoljstva! In, da bi bil absurd še toliko večji, da bi se obča bebavost še
vidneje izkazovala…
Ob
manjšanju produktivnega dela »človeštva«… ob sočasnem naraščanju »človeštva«
kot takega (potemtakem tudi nekih temeljnih potreb) in, hkrati, naraščanju tudi
tega neproduktivnega dela… se še trudijo, da bi še bolj, kot že itak to počno –
podaljševali živetveno dobo! Ki je, mimogrede, ter vsaj v povprečju, že sedaj približno
dvakrat daljša od tiste prvotne, katero je Narava opredelila. Pa, da ne bo
nesporazumov…
Osebno
sicer, vsaj v konkretnih okoliščinah, nikakršne želje po še-dlje-živeti ne
čutim, obenem pa… ko bi neki galilei-kohi-tesle-tolstoji-platoni… izkazovali
željo po tem, da jim (po)daljšajo njih čas, katerega bi tvorno, produktivno,
skupnosti v (vsaj načeloma) prid namenili, bi se mi to zdelo povsem logično,
kot tako tudi sprejemljivo, pozitivno, ko pa, na drugi strani, pomislim o tem,
da bi podaljševali živetja nekim TESLOM, ki že sedaj ne vedo kam s samimi
seboj, ki že sedaj več škode, kot koristi, povzročajo… nak, Svetu dejansko ne
kaže druge, ob vseh prizadevanjih neumnosti, kot dospetje v prepad, v katerega,
takšen, kakršen je (zlasti v »demokratičnih« časih), tudi sodi!
Da,
skorajda mozolje-dobim, ko jih poslušam govoriti o »napredku«, pa ko v tem »napredku«
drugega ne iščejo, in vidijo, kot neko izpopolnjevanje tehničnih pripomočkov,
spreminjanje, katero jih bo, dolgoročno gledano, zgolj pokopalo, čeprav se
zavedam, da – je živali, morda, neko ozvočenje v hlevu, neko tiho predvajanje
nekega betovna-mocarta pomembnejše od neskončno (in učinkovito) delujočih
krmilnika in napajalnika?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar