Upehana
je moja vprega,
Razjedel
ji moči je čas,
Oči že
tonejo v mraz,
Še
malo, mrak neslišno lega…
Vesolje
me nemirno čaka,
Odstrte
so poti neba,
Šepeta
ni več spod koraka,
Ne upa,
da mu voljo da.
Je
davno v drobcih že zamrla,
A delam
se kot da še gre,
Kot da
iz vira plaho vre,
smejoče
da bi dneve zrla…
Ni komentarjev:
Objavite komentar