Grozljivo

Res večje ni sveta sramote,

večje krivice, in grozote,

kot tista, ki ž'vali dvonoge

nenehno spravlja v nadloge…

 

Pošteni radi bi bili,

pošteni, čisti in moralni…

a ne uspeva trud oralni,

kjer se priložnost porodi…

 

… ja, tista, ki, nemarna, kvari,

da glad, v trenutku, kremplje skaže,

pa že umazano »umaže«,

in laž razkrije v utvari…

 

… ja, tista, ki vse sposobne,

vrag vedi česa, in za kaj,

postavi nekam daleč v kraj,

kot dušice povsem obrobne…

 

… ja, tista, ki vse prizadevne,

in delovne, in oh ter ah,

z »demokracijo« v rokah

izkaže zgolj kot tozadevne…

 

Res, večje ni sveta sramote,

večje krivice, in grozote,

kot tista je, ki laž razkriva,

in z njo živetja vsa ušiva…

 

Zavedni so, povsem, do riti,

ki gospodar jo, za drobtine,

pred žrela samovšečna rine,

da zmorejo v globine iti…

 

Je »čast« nekje na dnu korita,

in kljub temu, da zrak smrdi,

svinjak se čudovito zdi

za bitja vsa nikoli sita…

 

»Ponos« pa s svete jim goré,

kot hudournik prek blatnjave,

v okorne, trde bije glave,

ne da bi vsaj imel nogé…

 

… da zmogel stat bi, in obstat,

ker – njihov »mi« votló doni,

ničesar vrednega v njem ni,

svojat povsod je zgolj – svojat!

 

Res, večje ni sveta sramote,

večje krivice, in grozote,

od te, da – sleherna pokveka

je razglašena za človeka!