Beda.ki

Bedaku je butasto to, kar zapisujem, a kljub temu bere, saj ob branju mojih »bedarij« lastno pametnost ugotavlja.

 

Že (tudi) Platon je zagovarjal tisti najprej-dokaži-kar-zmoreš-nato-taisto-obljubljaj, vendar – kjer prevladuje pamet, in branje doktor-romanov, tam velja popolnoma drugačna zakonitost: najprej-obljubljaj-nemogoče-potem-izkaži-da-si-butec(med silnimi butci).

 

Zanimivo, da tam, kjer vsi vedo o pravih rešitvah, težave naraščajo.

 

Samo neumen se bo v »demokraciji« podajal reševati družbena vprašanja.

 

En, ki bi zategoval pas, ne zmore proti obilici sestradanih.

 

Hlapčeva »suverenost«: Hvala, gospod, za krožnik, s katerim si mi postregel!

 

Naravna pravičnost je, da ima močnejši vse. Človeška je, da ima tudi najšibkejši dovolj za živetje. Do prve jim manjka moči, do druge pa – glave.

 

Ne uči kamna plavati, in bebca odločati.

 

Svobo.da. Resni.ca. Beda.ki…

P.S.

Poimenovanji strank sem izkoristil zgolj radi načina zapisa njunih imen, in zadnji zapis velja dobesedno za vse doslej izkazane, kakor tudi za vse doslej »obetajoče«.

 

Hvala ti, dragi bog! Že res, da me nisi z ničemer vrednim obdaril, a si me vsaj pred še slabšim obvaroval…

Hm, obstaja še kaj slabšega kot biti – butasta sluz?!

 

Tisti, ki napovedujejo konec sveta, so v zamudi! Konec poznanega nam sveta je bil namreč zastavljen v trenutku, ko je prvič »demokracija« dospela v veljavo.