Komu bo
bebec verjel, če ne – sebi enakemu bebcu?! Oba enako gledata, in vidita, svet,
enako ga »dojemata«, in »razumevata«, enako »vesta« o njem, predvsem pa – oba žene
temeljna nagonska zakonitost, želja po »vampu« polnem ugodja! In – oba sta
enako nesposobna, za tvorjenje, pa jima gre, ko se lotita »reševati«, samo
uničevanje od rok…
Koga
ali kaj bo »spoštoval« taisti bedak, če ne – sebi enakega prilagodljiveža,
nemoralneža, pravzaprav njegove (predvsem materialne) »dosežke«?! Pri njih ni
pomembno niti kje so nastali, še manj kako (ne nazadnje – priložnost je treba
izkoristiti, ne da bi jo spraševal, če je etično utemeljena, ali, pak, ne!),
pomembno je, da SO, da jih je moč, tako ali drugače, imeti, in »žreti«, in z
njimi svojo »vrednost«, »veljavo« (zgolj med bebci!) krepiti! Ne zgledujejo se
po materi Terezi, po nekem Gandiju, ali podobnih, ne skušajo dospevati v svet
nekih znanstvenikov ali umetnikov, ne, daleč od tega, tisti, ki so »slavni«,
tisti, ki imajo (denar, avtomobile, vile, bazene, vpliv, moč…), tisti so jim
pomembni, in občudovanja vredni. Razni vele-športniki, igralke in igralci,
pevke in pevci, neki rotšildi tudi (čeprav so jim bogataši »grdi«, ker oni
imajo, revčki, mentalni, pa ne, vendar jim samo bogastvo ni grdo, takoj bi ga
imeli… in z njim tudi sami postali »grdi«, čeprav ne v lastnih očeh, kakopak).
Ne, ne
gre drugače, vrana vrani… kako bi jim bila verodostojna drugačnost, kako bi to
drugačnost vsaj »spoštovali«, s tem, da bi jo z zavistjo po gobcih vlačili, ko
pa so – sami sebi merilo pravilnosti, ko iz sebe izhajajo, ko o svetu
ugotavljajo, ko pa – kamorkoli pogledajo, vidijo sebi enake… in le tu in tam
drugačne?! In – če so vsepovsod, če jih dobesedno mrgoli, potem je, itak, z
njimi vse-v-redu, potem so ja »normalni«…
Ja, je
hudič, kadar pamet, kadar ne-razumski nagoni uporabljajo človekov jezik, in
izgovarjajo besede, katerim pomena ne poznajo! Ne, niso normalni, vsaj v
človekovem, razumskem svetu niso, ker – ne more biti bebavost skladna z
razumom, potemtakem normalna, pač pa – ja, zgolj prevladujoči, običajni so, in
to celo tako običajni, da je o njih moč kot o nič-posebnega govoriti, celo o
omembe nevrednega!
»Zgodovina«
lepo izpričuje, kako je moč večno-lačne-in-žejne-ugodja – žejne-prek-vode-prepeljati.
Silna načrtovanja so se že valila iz neštetih ust, silne svetle bodočnosti so
iz butavosti vznikale… da ne bi nikoli tudi vzniknile! Še huje, kadarkoli so
krenili, v svojih »vizionarskih« pohodih, vselej so do strahot pripeljali.
Vselej! Ni, tam, kjer so dobrine omejene, obenem pa bi vsak bebo vse-imel, tam
ni moč pričakovati nekega razumevanja (če niti preprostih dejstev ne
dojemajo!), kaj šele neke uvidevnosti, odrekanja sebi v korist skupnosti,
čeprav… ja, oni so »izgradili« vse iz preteklosti, oni, vendar – ko jim ne bi
bili dobesedno zapovedani, denimo neki samoprispevki, bi iz njihovih žepov niti
ficka ne dospelo v prid tem izgradnjam!
»Super«
je vedeti, kam takšni, in njih ravnanja, peljejo. Ni kaj, že to vedenje ne
omogoča pretirano dobre volje, ko pa zreš, tako sproti, kako jim tudi uspeva,
potem pa… dejstvo, a v svinjaku lahko samo svinja o lepem svetu in živetju
kruli! In…
Ena od
najboljših zadev je ta, da celo v šole hodijo, se »izobražujejo«, pa prav
ničesar ne odnesejo ne od spoznanj nekih iz preteklosti, ne iz dogajanj in
dogodkov, ničesar! Kako tudi bi, ko pa – mravlji lahko nenehno o zgodovini
govoriš, zaman, ona bo gledala, kje je moč nekaj za žreti, in preživeti, najti,
pa vsake toliko bo »politično opcijo« zamenjala, podrla dotedanje mravljišče in
novega naredila. Takšni so zakoni Narave, ko ne bi žrli, in rušili, ničesar
početi ne bi imeli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar