Dan sem
zastavil s preklinjanjem, dodatnim, kakopak…
Že
sinoči je računalnik upočasnjeval, in občasno blokiral, zaradi
posodabljanja-programa, kakopak, pa sem ga zjutraj takoj vklopil, še preden sem
zgoraj zakuril, da bi se zadeva čim prej izvršila. In je »posodabljal« tudi medtem,
ko sem kuril, na obeh koncih, pa kosmateže nahranil in polen znosil v verando.
In je »posodabljal« tudi kasneje, ko sem šah odprl, med tem njegovim početjem,
pa mi je kar nekaj kletvic porodil, ko, tu in tam, kar nekaj časa nisem mogel
posamezne poteze izpeljati. Kakorkoli že – za to, današnje, »posodabljanje« je
potreboval skorajda tri ure…
Da,
tudi k vragu sem ga vmes poslal, obenem pa ga častil, in mu čestital, kajti –
mislim, da že trinajsto leto teče, kar sva skupaj, pa je že to, da deluje, meni
prav všečno. In mu ne smem zameriti počasnosti, starina pač, kot jaz, in tudi
on se, očitno, težko z »novodobnostmi« sooča, vendar… ne, še na mnoga leta se
ne upam želeti mu, a ko bi vsaj še kakšno leto, dve, morda tri zdržal, ne bi
imel ničesar proti…
Kasneje
sta mi razpoloženje popravili dve stvari. Prva je bila ta, da sem oba računa,
za hiško in za hišo, s strani dobavitelja elektrike, dobil hkrati. Odkar so
uvedli te nove obračunske-plahte, sta namreč prihajala z nekajdnevnim zamikom, pa
sem dvakrat hodil plačevat položnice. In druga je ta, da se pozna, na računu za
hišo, to, da od enaindvajsetega decembra nisem radiatorja vklopil, za celih
osemnajst evrov. Zdaj upam, da mi do konca januarja uspe radiator v počivanju
ohraniti, in da se bo poznalo tudi to, da sem panelu v kuhinji začetek
delovanja predpisal šele pri šestnajstih stopinjah. Prej je bilo štiri več
nastavljenih. Bentiš, ko bi tudi pokojnine tako »spretno« popravljali, kot
popravljajo cene…
V
minuli noči se ne morem pohvaliti z nekim pretirano čvrstim spanjem. Kot da bi
me nekaj težilo, čeprav… ah, če se malček pohecam, mene nikoli nič ne teži, z
izjemo tistega običajnega, kakopak, tistega, kar mi je bilo dano doživeti, in
zavedanja o tem kje, in med kom, živim… in zjutraj sem izvedel, da je Malo
ponoči dvakrat bruhalo. Upam, da ne bo zbolela, s prehladi pa se itak že dolgo
časa daje, in je vsako zimo podobno. Je, marsikdaj, nedopovedljiva, pa – v mraz
bi hotela v coklah, in premalo oblečena, ko prideva v sobo, imava kar nekaj
težav, predno jo uspem prepričati, da nepotreben del oblačil odloži, še preden
se začne znojiti. Glede hrane pa itak – tistega, kar bi morala jesti, da do
neke moči dospe, ne želi, sadje bi jedla takrat, ko ga ni, ko je, takrat pa, ob
njej, večinoma propada, glede medu pa… že skorajda čudežno se mi zdi, v kolikor
jo uspem prepričati, da v tednu dni poje dve, morda celo tri žličke. Celo eno
marsikdaj štejem za uspeh…
Včeraj
sem izvedel, da bo knjiga, tista prijateljeva pesniška zbirka, namenjena
otrokom, katero sem prepesnil v slovenščino, izšla do konca meseca. Komaj
čakam, se je veselim, kot da bi bila moja. No, vsaj polovično tudi je. In zdaj
bom začel iskati rešitve za njeno dospetje k meni. Moram najti nekoga, ki,
občasno, potuje v Bosno, kajti… tako, kot sem, prejšnjič, čakal na podarjen mi
izvod antologije, v katero sem vključen, in sem moral neke obrazce
izpolnjevati, in »oblasti« pojasnjevati, da s knjigo ne bom zaslužil (bentiš,
le koliko lahko zaslužiš s prodajo enega izvoda, obenem takšnega, za katerega v
konkretnem okolju niti interesa ni?!), in je trajalo več kot dva tedna, da je
knjiga, že v Deželo prispela, prišla do mene… ne, na tak način se ne mislim
znova soočati z bebavostjo, ki očitno ne zna drugače, kot da bebavi! In…
Res je,
tokrat ne bom prejel enega samega izvoda, pač pa sem za nekaj več prosil. A ne
radi tega, da bi jih prodajal, pač pa – imam otroke, brata, sestro, in tudi
nekaj prijateljem bi želel podariti izvod knjige, kakor sem to vselej počel,
kadar sem se z avtorstvom izkazal. Domnevam, da s tem ne bom v škodo države
deloval, čeprav…
Ko
pomislim na razne diplomatske potne liste, s katerimi se neki zaslužni-za-državo
prevažajo prek meja… ko pomislim, da je vsebina njihove prtljage s takšnim
potnim listom zaščitena pred neljubim vpogledom… ko pomislim, kaj vse zmorejo
prepeljati, povsem neobdavčeno, kakopak, v svoje domove… nak, če njihova
početja, vsa, ne le prekmejno-transportiranje-robe, še niso zrušila te »suverenosti«,
potem je tudi moje knjige ne bodo!
Danes
bom imel v celoti prosto-po-meni. Svoboda. Ne, ne, nisem član Golobove stranke,
ne katerekoli druge (ene brez perja in puha nikjer ne zaznavam), in ne kričim
po še-več-svobode, daleč od tega, svobodo, svojo, sem si že davno izboril,
pravzaprav si je niti odvzeti nisem pustil. Zmorem namreč obvladovati svoje
želje, tudi potrebe, predvsem pa se zmorem, vselej, in to povsem suvereno,
odločati med različnimi možnostmi, in ni večje svobode, kot je prav to.
Pravzaprav sta samoobvladovanje in kritično odločanje edina dejanska svoboda!
Vse ostalo pa so iluzije, ma, blodnje neumnosti, ki se niti tega ne zaveda, da
ne more absolutno po-svoje, kadar z drugimi deli prostor in čas…
Za
obrok, morda celo dva, bo piknik-varianta. Po vsej verjetnosti kruh in zaseka.
Da, v soboto sem, po dolgih letih, zaseko kupil. Ugotavljam namreč, da me
krepko ceneje pride z njo, kot z nečem drugim, denimo z namazom. Že res, da je
dražja od neke paštete, a je res tudi to, da bi precej paštet potreboval, da bi
z njimi zaužil takšno količino kruha, kot jo bom z omenjeno zaseko. Pa še »čistejša«
se mi zdi, kot proizvod, po svojih sestavinah, obenem pa maščoba več moči daje,
kot jo dajejo, med ostalim, zmlete kosti (in vrag ga vedi kaj še, pač, tisto,
kar dodajajo, da stroške zmanjšujejo in dobiček večajo… čeprav so vsi pošteni,
ko izjavljajo, in so sploh eko-in-bio-naravnani, pa je čudo od kod
onesnaževanje, in onesnaženost, ob vseh čistunih)…
Oblaki,
tisti nebeški, se znova nabirajo. Med onimi drugimi, »demokratičnimi«, se itak
niti za hipec ne (z)jasni. In spet nekaj o snegu govorijo. Upam, da ga bo, če
že mora biti, čim manj, in čim manjkrat. Sicer pa – polovica januarja se
izteka, še mesec in pol, pa bo, po mojem koledarju, pomlad pred vrati!
Tako,
zdaj pa bom, najprej, ob posodobljenem, s šahom zastavil, in vsaj nekaj partij
odigral… ob mislih, ki ne dajo miru, in me, s svojim izzivanjem, silijo v to,
da jih lovim. Kdo ve, morda pa kakšno celo ujamem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar