Že dolgo
te v življenju ni,
a v
meni še vztrajaš,
in bil
sem tam, ko si odšla,
edini
od otrok,
pogosto
misel poleti,
s seboj
me v njej navdajaš,
v
podobah nekega neba,
in
vselej toplih rok…
V
besedah mnogih valoviš,
čeprav se
neme zdijo,
ko
kličejo podobe, čas,
da ne
bi izpuhtel,
kdaj
tožna, kdaj se veseliš,
kdaj te
skrbi pestijo,
a v
nemem vselej tvoj bo glas,
kakor
nekoč, zvenel…
Vem,
bil sem ti od vrha več,
vzpodbuda,
marsikdaj opora,
življenje
prazno se zazdi,
če ni
ga za delit,
kljub
temu dvom, grozljiv, pereč,
oglašati
se mora:
čemu
takrat hotela si
me na
ta svet rodit?!
Saj veš
– jaz nisem kot so vsi,
obsojen
že od hipa
ko
prvič sem vdihnil zrak,
in prav
ves čas za njim,
se v
meni prazno ne godi,
po
zvezdah mi srce utripa,
med
njimi čuden le bedak,
zgolj
sem, a ne živim!
Čemu ti
treba je bilo,
povrh vsega,
še mene?!
Odvečen
sem, ker, veš, ta svet
po govnih
ves smrdi,
pa v
takšnem sanje hitro mro,
in up
zlahka ovene,
drugačen
v takšnem si preklet,
ko
iščeš tisto česar ni…
A kar
bilo je, je bilo,
je treba
odtrpeti,
čakati,
da mi sonce bo
zašlo v
mir noči,
le –
bolje bi se vse izšlo,
ko ne
bi šla spočeti,
ko mi
nikdar ne bi oko
ugledalo
luči…
Ni komentarjev:
Objavite komentar