Če že
spati ne morem, potem vsaj noči ne bom pustil, da neizrabljena ostane, sem
sklenil in, med ostalim, realiziral prvi del, od tridnevnega, pošiljanja
obvestil o iztekajočem se roku za posredovanje prispevkov, za Rima rajo (še
letos in prihodnje leto, potem pa se poslovim od festivala), ob pol osmih pa je
bilo obešeno perilo drugega pranja, in sem stroj v tretje zagnal (in tudi v
četrto bo delal, danes), med tem pa sem nekaj časa šahiral, nekaj pa sem ga
namenil pisanju pisma, v katerem sem skušal čim bolj posplošeno odgovoriti na
določena vprašanja, povezana z nekimi psihičnimi stanji. Sicer sem bil naprošen
za nasvet, za nekakšen napotek o tem kaj in kako početi, a v kolikor gre za
ne-dovolj-(po)znano-mi-osebo, v kolikor s konkretnimi razmerami nisem dovolj
poučen, se sleherne konkretizacije izogibam. Že tako sem sklenil, v
preteklosti, da bom tovrstno svoje izkazovanje omejil na izjemne primere, kajti
prav rado se zgodi, da ti naprtijo krivdo za lastna neodgovorna, nesposobna
ravnanja, temelječa tudi, ali pa predvsem, na nepoznavanju tistega, kar naj bi
bilo vsakomur znano (kako da ne, ko pa ima vsakdo psiho, in vsakdo o njej
malodane vse-ve), obenem pa – obstaja kup časopisnih »strokovnjakov«, ki
zmorejo »vedeti« na osnovi enega samega, povsem subjektivno zapisanega pisma
(in se, resnici na ljubo, niti ne povprašajo o morebitni škodi, katero s
svojimi nasveti povzročajo)…
Pomnim
primer, ko mi je nekdo tožil glede svojega zakona (v katerem je evidentno obstajala
le »ljubezen«, ni pa bilo ene same vsebine, na temelju katere naj bi dejanska,
prava čustvovanja obstajala, tista nesebična, v dobrobit drugega živeča), in je
bila težava še nekoliko bolj zapletena, saj sta v tistem zakonu obstajala tudi
majhna otroka, in je ta nekdo pričakoval, od mene, da mu bom kar recept
izustil, mu dal napotke o tem, kaj naj naredi, medtem ko mu jaz takšne usluge
nisem hotel izkazati, in mu je tudi sedaj ne bi, kajti – če si dovolj »zrel«,
da imaš priznano opravilno sposobnost, če si dovolj »zrel«, da, baje pri polnem
zavedanju, skleneš zakonsko zvezo, potem bi moral vedeti tudi o tem, kako s to
zvezo ravnati, obenem pa – »lahko« je reševati psihične težave posameznika (v
kolikor so, kakopak, izpolnjeni potrebni predpogoji), »lahko« v smislu
uspešnosti, učinkovitosti (nikakor pa po vprašanju samega procesa, ki je
mukotrpen, za oba, za bolnika in za tistega, ki razrešuje), kadar pa gre za
težave, ki pestijo (ali lahko pestijo) dva, tri, v konkretnem primeru celo
štiri osebe, takrat pa je, v izogib povzročitve krivice, neke škode, zadevo
vsekakor potrebno razreševati v sodelovanju vseh vpletenih oziroma prizadetih…
in takrat sem bil deležen zamere, in to zato, ker sem zgolj naštel možne
opcije, in njihove posledice, seveda, odločitev o izbiri pa prepustil
spraševalcu… pa domnevam, da si tudi z nocojšnjim odgovorom ne bom simpatij
prislužil.
Je
hudič, pa ne samo po tovrstnih vprašanjih, pač pa kar nasploh, hudič z
odgovornostjo, oziroma z objektivno nezmožnostjo njenega prevzemanja! In je to
videvati na slednjem koraku, denimo v podobah tistega kaj-so-nam-naredili,
tisti »zgoraj«, kakopak, čeprav tisti-zgoraj nikakršnih družbenih težav ne bi
zmogli povzročiti, če jih tisti-spodaj ne bi kot »svoje« prepoznali, jim
podelili pravico odločanja, jih ustoličili na položajih moči. In je povsem
enako v vsakdanjem živetju, v delovnih kolektivih, na primer, ko tisti-spodaj s
svojim molkom ne le omogočajo, pač pa tudi podpirajo, spodbujajo nepravilnosti
(marsikdaj celo udeleženi pri delitvi nedopustno ustvarjenega), ko pa
vrag-šalo-vzame… ja, takrat so pa samo »šefi« krivi, uboga, »poštena« raja pa
se kot žrtev izkazuje. Čeprav bi jo bilo potrebno kaznovati, popolnoma enako
kot tiste-zgoraj…
Kakorkoli
že, noč ni šla v prazno in, kakor sem obljubil, sem si uspešno prizadeval za »polepšanje«
že itak »lepega« sveta in življenja, s tem, ko je stroj z umazanega perila
odplaknil, kar mu je bilo v odplakovanje dano. Da je skorajda zasijalo, obešeno
in po prašku dišeče, in vsaj za malo "osvetlilo" dan, ki se tu, na
tem koncu, tako, kot se je tudi včeraj, kaže v polni sivini, povzročeni z
meglo, ali z oblakom, vrag vedi, ki od tal vse do neba sega. Ja, pa tudi
sestrični sem čestital (verjetno bo šokirana, ko bo videla uro pošiljanja
sporočila), danes jih je petinsedemdeset na kup nanizala, ob, mojemu podobnemu,
»občudovanju« stvarnosti, ki je čase doletela. Tudi ona je namreč »defektna«,
razpolaga z razumom.
Z
izjemo obešanja perila dveh preostalih pranj in kuhanja riža, danes nimam
ničesar posebnega v načrtih. Počitek-po-Mali, v glavnem. In praznovanje,
seveda. Ne vem česa sicer, a bom razobesil zastave. Takšne, kakršne edine
obešam. Na zložljivem sušilu, na katerem se v kuhinji suši, imam namreč še povsem
malo prostora, pa bo večina iz poslednjih pranj plapolala zunaj, »ponosno«, »časteče«
in »slaveče«. Ne vem, morda moji suverenosti v slavitev. Bentiš, vsaj zadolžen
nisem, tako kot država, in nikomur se nikoli več na vrvico ne pustim dati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar