Življenje
me je kar nekajkrat lomilo, a me ni tudi zlomilo.
In se
je dogajalo, da me je butnilo na trda tla, a je bilo biti na njih krepko bolj
boleče, kot pa sam padec. In sem se pobral, vsakokrat, sam, pa čeprav je tudi
mesece, celo leto trajalo, preden mi je uspelo.
V
bistvu se mi je odvzelo, to življenje, kot bi me hotelo pri običajnem
obstajanju pustiti: žri, izločaj, zapolni si čas. Pravzaprav, če sem bolj
natančen, vzeli so mi ga neki, tudi takšni, ki so malodane že brez svojega
ostali, in sem jim ga jaz povrnil. Domnevam, da so s tem svojo hvaležnost
izkazali, vendar…
Ni jim
do konca uspelo, ne njim, ne samemu življenju v konkretnem okolju. Ne, še vedno
iščem, in tudi najdem, vsaj tisti nekaj, s katerim, vsaj za silo, dnevu
pridodam, češ da bo vsaj drobtina za njim ostala, pa – če nekdo izvoli, naj
izvoli, če ne pa ne. In, kot za stavo, kot bi me hotelo dražiti – bolj se v
neko svojo samost umikam, bolj me dreza, bolj mi s posledicami nekega mojega
minulega dela streže, med katerimi so tudi neki, ki o meni vsaj določene stvari
vedo, pa me, tu in tam, za kaj poprosijo, jaz pa… ne, vsem pa res ne odrečem
pomoči, še vedno so neki redki, katerim bi vselej, in po najboljših svojih
močeh. V kolikor se jim kaj ne pripeti, in se spremenijo, radikalno.
Še
dvanajst dni, pa bo dva meseca od operacije. Toliko časa mirovanja sem samemu
sebi obljubil, in zdaj komaj čakam, da bom tudi nekim akacijam, rastočim na
stičišču obeh delov zemljišča, »pomagal«. Da se malo spočijejo, od rasti, pa da
na novo zastavijo, medtem ko bom podrto v drva spreminjal. In tudi sine mi je
že rekel, naj mu povem, ko se bom lotil nekih drv, zaenkrat še za moji kurišči
neustrezno obdelanih, da bo prišel pomagat. Jih bo treba prinesti, iz hiške, pa
jih najprej cepilcu predati. Ma, že sama žaga, v kleti spravljena, je toliko
težka, da se je ne upam sam čez prag spravljati. Ne bi tako hitro spet pod nož…
Nekdo
me je vprašal zakaj več ne pišem. Kakopak, mislil je na knjige. Minljiva
zadeva, kot vse, in zlasti takrat, ko ugotoviš, da je tisto, kar v besede
vnašaš, s čemer skušaš osvetljevati, razjasnjevati, celo vzgajati, povsem
zaman, pa – komu naj pišem, in čemu?! Samo še zase, za to, da ne ubijem tisto,
kar me žene, in ne želi neizrečeno ostati, obenem pa – je kar nekaj rokopisov,
več kot dvajset, mojih, kateri nikoli ne bodo dočakali svoje knjižne podobe.
Nimam volje, da bi se z založniki ukvarjal. Pravzaprav – eno samo bi pa še dal
v objavo, tisto, dokaj obsežno, v kateri se s »človeštvom« ukvarjam, pa z
določenimi zadevami, kakršne so prepričanja, odnosi, psiha, jezik… vendar… tam,
kjer pamet že itak po svoje vse ve, tam moje razlage ne samo da niso potrebne,
pač pa se celo kot nedopustne, morda obsodbe vredne izkazujejo. Ja, še kako
vem, kako so se počutili določeni posamezniki, katerim je ob strani Resnica
stala, a so bili nagoni močnejši od nje.
Ta
teden bom moral spet v laboratorij. Ob pregledih, potrebnih zaradi operacije,
so namreč ugotovili neko zadevo, katero bo treba dokončno ugotoviti in jo,
baje, tudi pozdraviti. Nekih devet mesecev jemanja nekega zdravila, pa bo,
bojda, vse v redu. Prav, bomo videli, ker – da bi šarili z raznimi
zadevščinami, z nekimi sondami, skozi mojo utrobo, ne, že misel na to mi ni
ljuba, niti sprejemljiva. Ne nazadnje je popolnoma vseeno glede tistega kdaj,
že tako in tako so mi večino odvzeli…
Prijatelj
je nekaj pisal, tozadevno na šaljiv način, o svojem umiranju. Dalo bi se
slutiti, da je celo o tvornem, aktivnem lastnem delovanju v tej smeri
razmišljal. Škoda bi bilo, kajti…
Priznam,
tudi sam sem nekajkrat razmišljal o stvari imenovani samomor, a nikoli tako
resno, da bi se spravil razmišljanja uresničevati. Življenje ni igra, v bistvu
je celo tako, da – če se ne spraviš v boj z njim, in če v tem boju ne vztrajaš,
nevredno izpade. Ne rečem v primeru, da od tega obstajanja samo nek odmerjen,
predvidoma in vsaj približno znan čas ostane, čas, katerega bi v dnevnem,
nenehnem trpljenju prestajal, ali pa bi, v podobi neke vegetacije, s svojimi
težavami nekoga obremenjeval… v takšnem primeru je, tako vsaj menim, krepko
bolje zaključiti z zgodbo, kot pa zbujati se v lastnem blatu… in na obrazih
nekih drugih naveličanost ugotavljati, in izmučenost, bolečino.
Ne, ne,
zaenkrat še nisem tako daleč, še huje, dobro vem, kaj mi je za postoriti, tu, v
hiši in krog nje, čeprav me prav to bega, kajti tudi tega se zavedam, da zaradi
novopridobljenega zdravstvenega stanja vsega niti v sanjah ne bom sam zmogel,
obenem pa nikogar ne bi s prošnjami nadlegoval. In bi v bistvu potreboval
nekega izumitelja, ki bi mi, z neko napravo, olajšal vsaj dvigovanja in
prenašanja težjih predmetov, denimo nekih betonskih stebrov, s katerimi bom
moral obstoječe, in počasi padajoče, ograjne zamenjati. A do takrat je še… še
tako malo, da bo minilo še preden se bom obrnil…
Ha,
neumno, že v naprej se s skrbmi ukvarjam, ko pa sploh jamstva nimam, da bom ta
v-naprej tudi doživel. Mi je spomin, pravkar, priklical pred oči podiranje neke
slive… na pogled zdravo drevo, in v tisto polovico, v katero sem tisti izrez,
ki smer padanja opredeli, zastavil, v tisto polovico je žaga komaj grizla, tako
trd je bil les, na drugi strani, kjer naj bi bilo vse v redu, pa – niti milimetra
nisem zažagal, nekaj sekund je trajalo vse skupaj, ko se je trhlost predala, in
je drevo začelo padati natanko name. Lop, za silo sem glavo nagnil, da je samo
obraz popraskalo, je pa na ramenu, in naknadno tudi na nogi pristajalo, dokler
ni dospelo do tal. Ja, morda bi bilo pravilneje, ko bi začel s tistim sprotnim
ugotavljanjem, in se v celoti nekega načrtovanja znebil. Tako in tako nimam kaj
prida nekih načrtov, so mi postali preveč luksuzna zadeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar