Nekoč
je Balašević neko pesem ustvaril, in prek širne Juge je odmevalo njegovo
računajte-na-nas. Kasneje se je »vadil«, in krepko »popravil« opis svojega
odnosa do Jugoslavije, kar sem mu, priznam, zameril. Da, vem, živel je od
prodaje vstopnic in zvočnih zapisov, a kljub temu – ko zastaviš s tem, da si
všečen večno prilagodljivemu, nemoralnemu govnu, takrat nisi več daleč od tega
govna, pa… bi bilo, zanj, nedvomno bolje, vsaj v mojih očeh, ko bi manj (za)služil,
skromneje živel, a v celoti sebe ohranil. Že itak so redki, ki se zmorejo z
obrazom pohvaliti…
Da,
tudi sam sem, nekoč, dolgo je tega, »popevljal« ta, njegov, računajte-na-nas, a
sem obmolknil, s tem, v hipu, ko sem ugotovil »ljudstvo«, in vse njegove »odlike«.
Še s tistim računaj(te)-na-mene se več ne izkazujem. Redki so namreč tisti, ki
smejo računati name, in ti redki o tem vedo, vsaj upam tako, pa jim tega ne
moram pripovedovati/peti. Jaz namreč ne potrebujem biti všečen, zlasti meni
nevšečnim ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar