… potem
ne gre! Na silo nikakor ni dobro…
Še
nedolgo nazaj sem razmišljal, da bom… ko bosta minila dva meseca od operacije,
in sta, pograbil motorko ter se lotil podiranja nekih dreves, njihovega
razkosavanja, v smislu pripravljanja drv za prihodnjo zimo, in… vreme je
malodane fantastično, za zimo, seveda, v takšnem je prijetno opravljati
tovrstna dela, vendar…
Ko je
bilo tu, moje Malo… veliko je prebila v mojem naročju (še vedno mi, sedečemu,
spleza na noge, še vedno ne morem ugoditi njeni, nemalokrat izkazujoči se,
želji, da bi jo dvignil, in ji pojasnjujem, da je, žal, po vsej verjetnosti
nikoli več ne bom smel dvigovati… v kolikor ne želim znova pod-nož, po istem
vprašanju), se v njem prestavljala, zdaj sedela, zdaj ležala, kot »dojenček«,
katerega tata uspava, skratka, nemalokrat je vsaj del njene teže pritiskal na
moj trebuh tam, kjer so še vedno občutno vidni sledovi posega, pa… kaže, da je
to učinkovalo, da je, radi njenih premikov, prišlo do različnih silnic, in so
neke med njimi delovale v smeri razdruževanja tkiva (ki naj bi se zaraslo v vstavljeno
mrežo, jo v celoti obraslo, preraslo) in mreže, in zdaj čutim, malodane preko
celega dneva, tisto »topo« bolečino, in ne zmorem predolgo sedeti, moram, tu in
tam, vstati, razbremeniti pritisk, obenem pa čutim, pod kožo, kot bi bila
zadeva malce vneta, pravzaprav otekla, kar niti ni čudno, vsaj takrat ne, kadar
do določenih strganin pride, pa…
Motorka
sicer ne sodi v tisto težo, katere ne bi upal dvigovati, tudi samo delo, če vse
v redu poteka, ni prezahtevno, požagano bi tako in tako razrezal na manjše, za
nošenje obvladljive kose, le… absurd, skorajda bedasto se sliši, kot takšna
malenkost se, na prvi pogled, zadeva kaže, vendar – bojim se samega zaganjanja
pripomočka, tistega potega »vrvi«, katerega moram vsaj dvakrat, trikrat izvesti,
preden se motor pričakovano oglasi, kajti tudi pri tem početju pride do
napenjanja trebušnih mišic, in to relativno močnega, upoštevaje, da se
dogajanje v sekundah odvija…
Ni mi
všeč, takšno stanje. Nasploh mi ni všeč, da se mi delo nabira, ob čemer čas
beži mimo mene, ob čemer, da bi bilo še »lepše«, vem, da določenih opravil
sploh ne bom smel opravljati. Denimo že upiranje na sveder, pri pripravi lukenj
za ograjne stebre, mi dovolj plašljivo deluje, kaj šele prenašanje betonskih
stebrov, ki s svojo težo krepko presegajo dovoljeno mi obremenjevanje. Ne,
dejansko mi ni všeč, kakor mi ni všeč nobena stvar, s katero bi dospel v
položaj neke, vsaj relativne, odvisnosti od drugih, pa da bi moral prositi,
pojasnjevati, razumevanje pričakovati. Ne maram biti v breme, nikomur, in,
odkrito povedano, nikoli mi niso bili simpatični tisti, ki so sicer »hoteli«, a
bi prek-volje, z dolgimi-nosovi ta svoja »hotenja« izkazali. Ne, hvala lepa, kadar
pomagaš, takrat ti mora biti tvoja namera v zadovoljstvo, in ne v slabo voljo!
Da,
opravljam neke malenkosti, tu in tam prstom prek tipkovnice pustim, pogledam
skozi okno… oblaki se pridno nabirajo, čeprav o nekem večjem deževju, zaenkrat
vsaj, ne pričajo. Lepo se je otoplilo, pa v kuhinji ne bom več nalagal, in je
vprašanje, če tudi zgoraj ne bom pustil, da pogori, in ugasne. Ne bo napak, če
bom nekaj drv prihranil, za vsak primer, do konca kurilne sezone zna biti še
dolga, in tudi mrzla.
Noči
sem štiri ure ukradel. Bil sem zaspan, še kako, krog enajste sem že občutno
zehal, a so misli privršale, niti malo se za utrujenost niso zmenile. Malo po
četrti mi je uspelo, do malo pred osmo. Je hudič, ko možgani silijo v tek, kar
sicer vselej počno, a zmorejo tudi uvidevnost izkazati, pa nezavedajoč del
vpreči. Ko pa terjajo zavedanje, takrat pa – sleherna ura, ki je v počitek
podarjena, je dobrodošla. Ja… misel poleti v neke čase, ko sem še knjige
tvoril, in se je dogajalo, da v času pisanja nisem vedel za tisto, čemur
pravijo prosti-čas… dopoldne služba, popoldne družina, zvečer, ko so otroci
zaspali, pisanje, ki pa je, mene zahtevajoč sebi, v marsikateri noči poskrbelo
za to, da – komaj sem legel, baje k spanju, nekaj minut celo (pre)ležal, ko me
je neka zamisel, ali domišljen način njene izvedbe, pognal k računalniku, pa –
dokler gre, gre, in dejansko tudi uspeva, celo teden, deset dni, in več, tako
te žene, da nobenega rdečega-bika ne potrebuješ, samo izpolnjevanju potrebe po
ustvarjanju slediš. Včasih prekletstvo, vsaj kazati bi se tako znalo, na (pre)hitro
pogledano, praviloma pa dar, kajti – nikakršnih nadomestkov ne potrebujem,
nikakršnih igračk, nikakršnih izletov, in podobnih zadev, da bi zmogel najmanj
do tistega zadovoljstva dospeti, si ga sam ustvariti, potrebnega za vsaj kolikor
toliko znosno obstajanje. K nekemu konstantnemu, neprekinjenemu uživanju pa… ne
vem, a celo govedo do takšnega ne dospeva, kaj šele, da bi o svojem
srečnem-živetju mukalo, v kolikor med srečo in zadovoljstvom razlikuje, seveda.
Ker obči večinoma ne.
Še malo,
pa se bo januar iztekel, in samo mesec dni bo preostal do prihoda pomladi. Po
mojem koledarju, kakopak. Narcise že na veliko poganjajo, in brsti na dostopnih
mi drevesih (prek brega si, zaenkrat, še ne upam) in trtah tudi o prebujanju govorijo.
V bistvu bolj šepetajo, a če znaš prisluhniti… vsaj škodljivo ni, kakor zna
biti, kadar prisluhneš dvonogemu, pa potem radi tega boleče plačaš. Kakorkoli že,
še malo, pa se bo zima zgolj v podobah nekih prebliskov kazala, ob ugotovitvi,
da je bila prizanesljiva, ljubezniva, ker ni s pretiranim snegovjem postregla.
Naj le ostane tako, naj ga le čim bolj skopo odmerja, in tudi razne poledice,
seveda, ne bi bil prav nič slabe volje, ko bi sredozemska klima do mojega brega
segla. Vsaj sredozemska.
Ni komentarjev:
Objavite komentar