V mrvicah svetloba…

V jutru poslednjega januarskega dne je nebo progasto. Prek modre podlage, ki se svetlika v svoji nežni obarvanosti, so se razvrstili zebrasti vzorci kumulusov. Zrem tri hiše na nasprotnem bregu. Druga ob drugi stojijo, a le eno, skrajno levo, je sonce poljubilo, da žari…

 

Poslavlja se mesec, in zima napoveduje bližajočo se pomlad. Komaj čakam dneve, v katerih bo moč odložiti bunde, kape, rokavice. Dneve, v katerih bo sonce otoplilo jutra, le-ta pa bodo prebudila liste, in cvetove, ter jih popeljala v ples živetja. Kako malo je potrebno za ta ples, samo toplina…

 

Toplina. Kadar sebi namenjena obstaja, takrat golta, požira, uničuje, kot požar, ki vsevprek sebi jemlje, da bi, v sejanju nesreče, sebe krepil, rasel, še bolj uničeval. Ne meneč se za uničeno. Kadar pa živi, da greje, takrat pa cvetove zbuja, in dneve krog sebe lepša. Podobno, kot je pri »ljubezni« in ljubezni. Moraš obe poznati, da bi zmogel razlike ugotavljati…

 

V svetu mask je čistost redka. Tako vražje redka, da se bližina in toplina kot božja darova izkazujeta. Darova nekoga, ki je sicer skop, preračunljiv in sebičen, pa mu le tu in tam dobro iz rok uide, povsem slučajno, kot nekakšen spodrsljaj. Za ta darova mora obstajati zaupanje, brez njega so vsi upi običajno slepilo. Zaupati pa je moč redkim, v svetu mask…

 

Nekaj jih poznam, na prste jih zmorem šteti, ki me še niso razočarali. Pri katerih njihove obraze vselej enake videvam, in tudi za hrbtom nespremenjeni ostajajo. Nekaj jih poznam, zaradi katerih je vredno biti, njim v razdajanju živeti. Samo nekaj. Ostalo pa – bolj kot ne, laž, ki se, v odvisnosti od trenutkov, v različnih svojih obarvanostih izkazuje. In jih ne maram. Za to, da imaš lahko rad, moraš, v prvi vrsti, zaupati. In to se zna kot boleče izkazati, vsakokrat, ko nevrednost zaupanja ugotoviš. Neredek slučaj. V svetu mask.

 

Živeti za drugega, osnova, predpogoj slehernega življenja. Ki ti ga scefrajo, dokler ga malodane v celoti ne pobijejo, ko ugotoviš, da tudi ti drugi – živijo zase. Sebičnost, splošna "odlika". Pri polnem želodcu se zna celo prikriti, a zgolj neveščim očem, je pa nezgrešljiva, tako silovito se prikaže, ko jo po njenih poteh popelje. In v tej sebičnosti je govoričenje o ljubezni zgolj govoričenje. Ni, ničesar lepega ne more biti, tam, kjer sebičnost kraljuje. In, kot požar, jemlje, brez kančka uvidevnosti, da sebe hrani, da raste, se krepi…

 

Bentiš, celo pri psu sem več vdanosti spoznal, kot pri tistih, ki se za nad-pse razglašajo! Povsem neutemeljeno kakopak, jim ne bi škodovalo, ko bi malo bolj pasji bili. Namesto tega, da so neki drugi živali podobni, tisti z rilcem, tisti, ki izključno v lastnem blatu do ugodja dospeva. Drugače ne zna, ne zmore. Kakorkoli že…

 

Januar se izteka. Jutro je ljubeznivo, v svojem razdajanju. Svetloba zmore, vsaj v mrvicah, dospeti v temačnost pobitih sanj, upov, pričakovanj, želja. V temačnost pobite radosti, ki je letela, nekoč, ko še ni spoznala sveta, ko še ni vedela o neštetih maskah, ter predvsem o tistem, kar se pod njimi skriva. O prav nič lepem, in zlasti človeškem ne.