Med
vožnjo je najprej čivkala, in sem užival ob poslušanju, čeprav dobršnega dela
njenega hudourniškega čebljanja nisem razumel. Nato je zastavila s petjem.
Podobna zadeva, pesmice nisem prepoznal, a me je njeno petje nežno božalo, vse
dokler… dokler nekakšnega stokanja nisem zaslišal. Pogledal sem kaj se dogaja,
in jo videl sklonjeno prek roba njenega stolčka, oziroma sedeža, kako se trudi,
povsem neuspešno sicer, pripeti varnostni pas…
Že
nekajkrat sem ji dopovedoval, da se ne sme odpenjati, in kar nekaj časa je
minilo odtlej, ko je to poslednjič naredila. Do danes, seveda. Izkoristil sem
prvo priložnost, edino postajališče na avtocestnem delu poti, da sem uredil
zadevo in da je moja »hudost« prešla v prepričevanje, ki je porodilo obljubo,
njeno, da se ne bo več odpenjala. In je obljubo tudi držala, vse do doma…
Doma je
najprej sledilo pozdravljanje s cuckoma in z mačkonarji, nato pregled okolice,
v iskanju morebitnih novosti, potem sva še v štedilnik doložila, nato pa… da,
po nekem času mi jo je uspelo prepričati in sva se podala navzgor, kjer pa…
Kar
dobro mero začudenosti je bilo moč opazovati na njenem obrazu, ko v sobi ni
našla darila. Poglej v sobico, sem jo, namenoma, napačno usmerjal… kaj pa
kopalnica… kakorkoli, ko tudi v sobici in v kopalnici ni našla iskanega, in se
je začudenost malodane v razočaranje jela prevešati, sem ji rekel, naj še v
garderobo pokuka…
Že od
daleč, na samem vhodu, je zagledala darilno vrečko, in stekla k njej. Težko bi
jo spregledala, kot neko nevsakdanjost, kajti – v vrečki je bil, poleg
ostalega, seveda, tudi dokaj velik snežno bel »jelenček«, kateremu so dolgo,
koničasto »škratovsko« kapo namestili, pa je vsa kukala na plano, in se je tudi
za praktično izkazala, kajti Malo je prav za to kapo zagrabilo, in »jelenčka«
potegnilo iz vrečke. Razveselila se ga je, zelo, in že ko sem pomislil, da je
preostala vsebina ne bo zanimala…
Zobna
pasta z okusom jagode je hitro romala na »odlagališče«, prav tako vrečka z
nekimi posebnimi, polnjenimi biskvitnimi piškoti, in neki bonboni, in center
pozornosti je postal – sredne velik čokoladni snežak. Poskusil sem jo
prepričati, da bi ga pustila za po kosilu, a me je postavila pred dejstvo, in
sva kosilo za malček kasneje prestavila…
»Grd«
sem, priznam, pravzaprav je »grd« Dedek Mraz, vsaj v najinem primeru, kajti z
Malo se igra skrivalnice. Obstajata namreč še dve vrečki z darili, v vsaki je
igrača, v eni tudi večja skodelica, okrašena s podobo snežaka, ter s priloženo
žličko… v obeh so, normalno, tudi sladkarije, takšne in drugačne, vključno z
datlji… a ti vrečki sta, zaenkrat še, skriti njenim očem in njeni radovednosti.
Namenjeni sta v čakanje, prva do jutri, drugo, z ničkolikokrat omenjeno mi
trobento, katero si želi, pa bo dobila šele v soboto, kot vrhunec, finalni del
obdarovanja. In šele takrat se bova oba, Dedek Mraz, tukajšnji, in jaz z njim,
nekoliko »polepšala«, obenem pa njeno radovanje z enega razvlekla na vsaj tri
dni. In – me prav zanima, če ji bom moral potem dopovedovati, da pa četrte
vrečke, in nekih naslednjih, več ni, da je za letos dedmrazovanje zaključeno…
Snežak,
na oknu pritrjen, sveti. Smrečica je, okrašena z lučkami, oživela. Jaz znova ne
vem kam bi prej. Dete pa uživa, čivka, poje, in me komandira.
Ni komentarjev:
Objavite komentar