O sodu…

Danes sem zakuril tudi v kuhinji. Od petindvajsetega, ko sta me obiskala svakinja in brat, je v štedilniku le enkrat živelo, ko tudi panel ni zmogel pod osemnajstimi stopinjami preprečiti. Danes pa mora biti toplo, po Malo bom šel…

 

Medtem, ko sem čakal, da v džezvi zavre, sem polen nanosil v verando, cuckoma z zajtrkom postregel, jima vodo dolil, in, ne vem ne od kod, ne čemu, a – porodila se je misel na Diogena, natančneje na njegovo bivanje v sodu. Simpatična zadeva…

 

Bil sem še v rosnih letih, ko sem, nekje na Kureščku, videl nekaj podobnega. Neka družina si je omislila zemljišče, za oddih, in ker ni bilo zazidljivo, so vprašanje (pre)spanja kar s sodi razrešili. Ne vem, ne pomnim, s tremi, morda s štirimi, velikimi, dovoljšnjimi za to, da sta dve ležišči v vsakem bili, da so na eni ploski strani vrata namestili, na drugi pa okence… stranišče pa »na štrbunk«, kakopak, v primerni razdalji od omenjenih sodov…

 

Da, zanimivo, moraš biti nadstandarden, da ti ni potrebno tistega ne-bodi-kot-drugi poslušati, ker že po zasnovi nisi takšen, in nikoli postati ne moreš. Vsaj brez krutega plačila ne, plačila v podobi psihičnega nezdravja. S tem ne-bodi-kot-drugi, s katerim se medsebojno nagovarjajo, ni namreč ničesar drugega, kot to, da neumnost svoje nezmožnosti razglaša, kajti – če si kot žaba porojen, potem ne boš zmogel prek tega, da ne bi kot žaba tudi zaključil, svojega regljanja in poskakovanja naokoli… pa naj te še tako popada želja po tem, da ne bi bil zgolj eden izmed neštetih, da ne bi bil kot-drugi, da bi, morda, celo prvi postal…

 

Nekoč sem slišal »bolje prvi na vasi, kot zadnji v mestu«. Zanimiva primerjava, moč jo je razširiti, pa, denimo, poreči »bolje najbolj pošten med sprijenostjo, kot najbolj sprijen med poštenimi«, ali, denimo, »bolje najpametnejši med bebci, kot najneumnejši med umnimi«…

 

Kompleksi, huda zadeva. In dajejo jih, nenehno, pa »morajo« vselej gladovati, in v tej svoji lakoti stremeti za tistim biti-več-od-ostalih, pa – ker jim drugače ni dano do tega dospeti, tekmujejo, v bivališčih, avtomobilih, denarju, položaju… a med žabami ni bistvenih razlik, štorkljam so vse enake, obenem pa zaradi vseh mlaka zaudarja…

 

Diogen, njegov sod. Možakar je bil sposoben, krepko bolj od okolja, v katerem je živel, in je bil tudi umen. Sicer nikdar do soda ne bi dospel. On je živel po svojih besedah, in govoril skladno s svojim življenjem. On ni bil »skromen«, kakor so »skromni« ti, ki o skromnosti kot vrlini govorijo. A je ne premorejo, tako kot ne premorejo nobene druge, vrline, vrednosti, vsaj skozi človeške oči pojmovane. In je bil tudi pošten, pa je upravičeno krog sebe kazal, na občo »poštenost«, in je celo srečo imel, da mu niso kazalca odrezali, ma, da je sploh (pre)živeti smel, brodeč skozi blato, ki si v vsakem prostoru in času dovoljšen obseg prigrabi. Da, on si je lahko sod »privoščil«, je imel z marsičem drugim kompenzirati tozadevno bivanjsko pomanjkanje. Z zadevami, do katerih niti z gradovi ni moč dospeti, z zadevami, ki niti slučajno niso na seznamu želja brezlične gmote ničvrednosti. Smešno, a da za srečo šteješ to, da smeš med njimi »dobrimi« in »poštenimi« zares kot dober in pošten obstajati, že to je dejstvo, ki k tistemu čemu-sploh-sem sili…

 

Nikoli nisem maral novogradenj. Pravzaprav nikakršnih splošno veljavnih trendov ne maram, pa naj bodo še tako »moderni«, kajti v njih nič postaja »in«, zgolj niču vreden »in«, zgolj izkaz tega, da bi se blato rado v zlato spremenilo, čeprav… doslej se še ni rodil alkimist, ki bi se s čudežem izkazal, in tudi ni pomade, ličila, oprave, ki bi govno uspela vsaj skriti očem…

 

Kakor povsod, tako me tudi med gradnjami privlačijo tiste, v katerih zmorem neko, njihovo, dušo zaznati. In te so, običajno, starejšega datuma izdelave, takšne, kakršne žabe hitijo podreti, da jih z betonskimi škatlami nadomestijo. Tudi tu, kjer zadnja leta bivam, me je privabil stari del hiške. Še malo, pa bo dvesto let star, iz hrasta narejen, bivalno sicer, v svojem obstoječem stanju, neustrezen, a pravljičen, kar popelje v neke čase, ki so se, po mnogočem, lepši od današnjih kazali. Če drugega ne, ni vsak bebec dospel do slišanosti, celo do zmožnosti odločanja, kaj šele do tega, da bi s svojo bebavostjo učinkovito, in neposredno, svet-krojil…

 

Sod sem odmislil, Diogena nekam v ozadje stisnil, naj bo, za vsak primer, na dosegu roke… zrem puhasto odejo, ki nebo prekriva, da niti malo modrega ni videti. In se radujem sončnega dne, ki trenutno bolj zadržano sije v meni, a bo z vso močjo zasijalo, tudi če ga bo dež hotel odplakniti, že v hipu, ko bom z Malo krenil na pot. Ko pa dospeva…