Ime…

Ob rojstvu so mi dali ime. Pravzaprav so mi dali nekaj črk, povezanih v besedo. Jaz sem tem črkam dal pomen, dal sem jim življenje. Pa jim samo jaz lahko to življenje tudi vzamem, medtem ko drugi več kot izbrisati teh nekaj črk ne zmorejo…

 

Vem od kod sem, vem kako sem hodil. Vem kje sem bil, do kod sem dospel, in predvsem vem to, da mi blato nikoli skozi kožo ni prodrlo. Da, dali so mi ime, in jaz ga varujem, četudi se kamenju izpostavljam…

 

Ni obče znano, daleč od tega in – hvala-bogu! Nikoli nisem delal na tem, da bi bilo drugače, nikoli me ni vleklo v razne tofovske vode, med klovne, razne jebivetre, a tisti, ki štejejo, na področjih, na katerih sem se izkazoval, o mojem imenu vedo. Celo tisti, ki z vrhov gledajo, tisti, katere sem si, še v rosnih letih, za neke smerokaze izbiral, da, kar nekaj jih je (bilo) med njimi, ki so mi ob svojo ramo dopustili…

 

Marsikdaj so me tolkli, a me niso tudi potolkli. V bistvu so, četudi nehote, samo pridodajali k mojemu imenu, k njegovi čvrstosti, prepoznavnosti. Marsikdaj sem se znašel na tleh, večinoma so drugi pomagali, pri tem… le enkrat, ko sem ugotovil sestavo »človeštva«, tovrstna pomoč ni bila potrebna, in sem leto potreboval, da sem si znova cilje omislil, življenje, vsaj tozadevno, osmislil… a mi je vedno uspelo pobrati se, ne da bi se ob tem po kakršnokoli pomoč zatekel…

 

Zasledil sem izjavo nekega radijskega voditelja, ki vsake toliko hodi na terapije: »Vsakdo se nekajkrat v življenju znajde na tleh, in da se pobere z njih, potrebuje strokovno pomoč«…

Strokovno pomoč je omenil, ne »pomoči« nekih občih vseznalcev, ki »vedo« vse o vsem, pa tudi to, kako se psihi streže. In predvsem »vedo« o tistem, da čas-vse-pozdravi. Menda res, a šele takrat, kadar se znajde, ta čas, kak meter pod zemeljskim površjem…

 

Omenjena izjava me je »malček« špiknila, tako lahkotno je bila izjavljena, in tako daleč je od resnice, da dlje biti ne zmore, kajti – tla ne potrebujejo pomoči, kadar se na svojem, na tleh, nahajajo…

V žabji mlaki so vse žabe vajene okoliščin bivanja, in nobene ne zmorejo razmere tako silovito pretresti, da se ne bi znale same v red spraviti. Da, lahko imajo, in tudi jih imajo, neke običajne težavice, odvisne od ne/sposobnosti konkretne posamičnosti, a da bi jih pretreslo, kaj šele do-tal-streslo, ne, ne bo šlo, kajti žabam, vsem in vsaki, je po žabje povsem vsakodnevno, običajno, normalno, dočim… dočim neka riba, denimo, ki med temi žabami hlasta za zrakom, ja, njo pa utegne dejansko tako stresti, jo dobesedno sesuti, da se bo znašla tam, od koder nižje ni moč. Potemtakem – ne stresa, vsaj zares ne (in brez nekih izjemnih pripetljajev, kakršni so, na primer, potresi, poplave, požari…) enakih med enakimi, pač pa stresne tiste, ki so napram tem enakim drugačni, pa – bolj kot se nenagonsko izkazuješ, bolj kot se po nekih načelih ravnaš, težje ti je iti skozi življenje!

 

Da, to je prva nepravilnost v omenjeni izjavi, ta vsakdo (ki naj bi se znašel na tleh)… a te napake njenemu izgovoritelju ne morem zameriti, kajti tudi on (pa čeprav, očitno, drugačen od vseh ne-bodi-kot-drugi) »ve« natanko tisto, kar v šolah učijo, o čemer obča prepričanja »vedo«, pa čeprav je daleč od resnice. In tudi tega mu ne morem zameriti, da »ve«, da vsakdo pomoč potrebuje. Ne vem, jaz je nisem, in, po pojasnilu, katerega sem prejel od neke strokovnjakinje, da s(m)o izjemno redki, niti en na tisoč, katerim uspe samostojno pobrati-se, razrešiti dejanske neke psihične težave, jih odpraviti (in ne pustiti »času«, da »pozdravi« oziroma da – dobesedno – potolče, pobije tisto, kar je nekoč obstajalo in kar se je kot neka značilnost, specifična, osebnosti izkazovalo), smem ugotavljati napačnost izrečenega. Je namreč preveč vehementno izrečena, ta »resnica«, da bi jo bilo moč kot vseveljavno, kot neko pravil(n)o upoštevati! A tudi tega nepoznavanju, oziroma »znanju«, v znanje prepričanemu, ne morem zameriti. Nobene škode s tem ne povzroča, nikomur.

 

Da, mlaka je žabam običajnost, in tla tlom tudi. Jaz pa sem, iz nične točke, katero so mi, ob rojstvu, izkazali, krenil stran od tal. Pravzaprav… edino, za kar so mi tla, pardon, povprečje, merodajno, kot neke vrste vodilo, je tisti dejanski ne bodi kot drugi, čim dlje od njih, kajti – ni pomembno to koliko časa (boš), pač pa izključno kako boš, kot kaj, kot kdo!

 

»Ničesar mu ne morem zameriti, razen tega, da je tako prekleto načelen,« je, kar nekaj časa je tega, izjavil nek prijatelj, o meni. Jebat ga, nisem se našel, pač pa sem se (iz)gradil, pa ne zmorem, in ne želim biti kot neka ameba, pri kateri nikoli ne veš v kakšni podobi se bo prikazala! Na tak način ti namreč samo črke ostajajo, v imetje, tiste, pač, katere ti ob rojstvu dodelijo, in z njimi povedo, da si eden-izmed-neštetih-janezov-mick, pa je popolnoma vseeno, to, če so, ali pa jih, preprosto, ni…

 

Groza, vem, sem čuden, povsem, vendar – priznam svojo napako, neodpustljivo, a nikakor ne morem razumeti tega, kako, hudiča, si lahko na karkoli »ponosen«, ko pa niti lastnega imena nimaš, takšnega, da bi vsaj za malo preseglo tiste ob-rojstvu-dodeljene-ti-črke?! Kako, za vraga, smeš sploh o ponosu, kaj šele o časti, govoriti, ko pa še zdaleč ne veš – kaj to pomeni?!

 

Ma, nepotrebno (samo)spraševanje! Tam, kjer blebečejo iz hipa v hip, ne da bi vedeli o čem! Tam, kjer za »ponos« in »čast« ni potrebno drugega narediti, kot biti-janez-micka, se postavljati v senco nekih triglavov, ali pačiti, razkrajati prelep-naš-jezik-na-katerega-smo-tako-ponosni-ker-/tudi/-ima-dvojino… bolijo me roke (ali roki?!)… z janezom-sva-šla (vidva plus janez?!)… za otrokovo vzgojo so najprej odgovorni njegovi starši (hudiča, koliko pa jih ima?!)…

Tam, pač, kjer je žival živali enaka, in samo neke okoliščine, neke ponujene (in izkoriščene) priložnosti o ne-značajskosti izpovedujejo in razlike, materialne ter očem vidne, porajajo. Tam, kjer pojmi, tam, kjer trenutki (ali minute, ure, dnevi…) »pokvarijo« uboge in nič-krive »poštenjake«!

 

Da, ime je vse, v bistvu, kar zares imam, o čemer dejansko sam odločam. Nisem ga mazal, da bi ga moral v nekih spovednicah, in povsem zaman, prati. In ni podleglo svinjariji, ki se je, priložnostno, ob njem znašla, in nahajala. In si prizadevam, da bo tako tudi ostalo, čeprav…

Čeprav bo čas pokazal, ali je (bilo) obstajanje tega imena sploh smiselno, za katerokoli področje, s katerim sem se, ali to še vedno počnem, ukvarjal. Meni je smiselno ohraniti ga takšnega, kakršnega sem gradil, kakršnemu sem življenje porajal in porodil, če radi drugega ne, potem… ne, žaba, zgolj ena izmed neštetih, v smrdljivi, umazani žabji mlaki… ne, to pa nikoli nisem želel biti! Predvsem pa – vsakomur, tudi tistim, ki bi mi nekaj, karkoli, radi očitali, smem v oči gledati, čeprav… marsikdaj raje ne gledam, če ničesar lepega videti ni.

 

Dali so mi ime. In jaz ga čuvam, četudi ga kamenju izpostavljam. Več kot izbrisati ga ne morejo.