»Starec in morje«…

Zjutraj, ko sem kuril v kuhinji, in grel mleko za Malo, me je misel popeljala k Hemingvejevemu pisanju Starec in morje. Ne vem čemu, ne vem od kod, a me je. In sem, med ostalim, tudi o tem premleval, če je avtor, morda, z omenjenim besedilom skušal govoriti o – življenju človeka, potemtakem tudi o svojem…

 

Kar nekaj hemingvejev obstaja, ne nazadnje se je tudi »naš« Cankar tako izkaz(ov)al, ki so skušali ubežati, vsakdanjemu dogajanju, okolju, sredi katerega so se trudili (pre)živeti, predvsem psihično, in – ker niso imeli kam, so pribežališče našli v občasnih »norijah« in pa, predvsem, v stalnem, vsakdanjem druženju z alkoholom…

 

Starec in morje?! Zgodba, pa naj bo novela ali krajši roman, vseeno, ki dobesedno priča o človekovem življenju! Snuješ, kreneš, da bi snovano udejanjil, udejanjiš in, namesto, da bi te radost radi doseženega uspeha še dlje ponesla, se pojavijo – psi, morski, kakopak, ki vse tisto, za kar si se trudil, kar si dosegel, brez pomoči teh psov, seveda, požrejo, izničijo! Kakor to standardno počno, in kakor to standardno čas pripoveduje, ko o pozitivnih idejah, zamislih, početjih govori, o tistih, pač, ki padejo v roke »oportunistov«, da jih v sebi enako blato spremenijo…

 

Okostje gromozanske ribe, mečarice, pritrjeno ob bok starčevega čolna, življenjskega, bržčas… starec, onemogel od napora, dodatno oslabljen z doživetimi razočaranji, le še obale si želi, če drugače ne gre, da odloži, in veslo, in up, in tisti nič, ki mu je od vsega ostal…

 

Da, razmišljal sem o tem, če je pisec, morda, opisoval življenje človeka, na tem »krasnem« planetu živali?! Bitja, ki se vse svoje življenje, ali vsaj pretežen njegov del, dokler ne ostane brez ustreznih upov, trudi, in to počne povsem zaman, če v ta zaman vštejem tudi morebitno dospetje okostja-ujete-ribe-v-vaški-muzej, da v taistem muzeju nabira prah, in trumam opic služi v ogledovanje, v bistvu v pašo-firbcev, ki tako in tako ničesar ne razumejo, pa niti pod razno tudi človeka ne zmorejo. Ne gre, psi, morski, kakopak, niso zato na svetu, da bi se z ribogojništvom izkazovali, pač pa izključno zato, da žrejo, in požrejo, vse, kar jim v doseg gobcev dospe.

 

Ha, in me, ko sem že zaključiti hotel, »razveseli« še ena, (po)misel… svet-je-krivičen, ugotavljajo… lepo-je-živeti, prav tako, pa…če si butast, če so ti nasprotja popolnoma (bebavo, kakopak) »logična«, kadar o istem, ter zlasti o sebi, pripoveduješ, potem, da – ni svinji, da bi se nad svinjakom pritoževala, le korito jo (z)moti, v kolikor v njem ne najde dovolj zase.