Čemu ne slavimo rojstva…

Bliža se, po občem, »kulturni dan« (v bistvu Dan kulture) in, ob občem izkazovanju »kulturnosti«, se bodo, domnevam, tu in tam znova oglasili tisti, ki »vedo«, da bi bilo potrebno slaviti pesnikov rojstni dan (in ne obeleževati obletnice njegove smrti), pa, tako, mimogrede, nekaj malega v tej smeri zapišem…

 

Načeloma se povsem strinjam, da bi bilo bolje, ko bi izpostavljali datum PESNIKOVEGA rojstva, a se ob tem izkaže neka težava, niti ne tako majhna, kajti – tega datuma NIHČE NE POZNA! Kako da ne, bi se dalo slišati, saj-vsi-vemo-kdaj-je-prešeren-rojen… Hm…

 

Res je, vsi-vemo kdaj je rojen France Prešeren, nek deček, za katerega niti vile, ob njegovem rojstvu, niso vedele, da bo postal poet, in da ga bo »ljudstvo«, vrlo in kulturno, tudi »slavilo«, pač pa je bil zgolj, in samo – nek deček, staršema v radost, domnevam, a nič več od tega! In niti slučajno se, takrat, NI rodil nek pesnik, kako tudi bi se, ko pa dete niti slišalo ni o črkah, besedah, pisalu, papirju…

 

Porodne krče svojega pesnikovanja je Prešeren izkazal kasneje, krepko kasneje, natanko takrat, ko je (za)čutil, da mu verzi in rime »ležijo«, da ga »silijo«, nezadržno kličejo k sebi, češ daj, v našem jeziku se izpoveduj! In o tem datumu, bolje obdobju, nihče ničesar ne ve! Pesnik pa…

 

Pesnik pa je, si upam trditi, bržčas postal takrat, in šele takrat, ko je, on sam, začutil, da se je izpovedal v nekih svojih pesniških podobah, da je tisto, kar je izkazal, poezija, on pa njen zapisovalec, avtor! In tudi o tem dnevu nihče ničesar ne ve, kajti ta dan niti slučajno ni tisti, v katerem je prvo pesnikovo delo izšlo, v tiskani svoji podobi!

 

V kolikor nimam prav, s svojo razlago, potem poenostavim, ter povprašam: se je Prešeren rodil tudi kot pravnik (odvetnik) ali je, morda, šele kasneje najprej vpisal študij prava ter, naknadno, tudi pridobil ustrezen naziv?! Oziroma drugače: je bil Prešeren pravnik od 03.12.1800 (dneva svojega rojstva), ali, morda, od leta 1828, ko je doštudiral?

 

Vem, »nepomembne« zadeve, »malenkosti«… za tiste, ki sosledij ne poznajo, in govorijo, čeprav ne vedo o čem. Pa jim tudi Luna »crkava«, in »se debeli«, čeprav, uboga reva, vselej nespremenjena prek neba šari…

Uh, še pripis, da ne bi kdo pomislil, kako zagovarjam nekakšno večnost, neminljivost – tudi Luna se spreminja, kako da ne, se manjša, in to nezadržno počne, le da to njeno manjšanje tako počasi poteka, da ga ne moremo opaziti. Poteka pa, konstantno, Luninemu koncu naproti.

Pa še en, pripis: ni vse tako, kot se kaže (in, bojda, »ljudstvo« to tudi »ve«), in zlasti ni tako, kakor govorijo, o čemerkoli, če ne kar o vsem.