Živim, pač, živim…

Živim samo še za to, da odživim, da odtrpim še tisto, kar mi bo v trpljenje dano, da, vsaj tu in tam, nekomu njegovo olajšam.

 

Živim v zamrlem upanju, da bom bodočnosti pridodal, da se, na osnovi spoznane resnice, ne bi izkazovala tako, kot se je preteklost, kot se izkazuje sedanjost.

 

Živim zato, da bom redkim v spominu ostal, tudi v njih krvi, dočim se bom ostalim odvzel, še bolj, kot sem se itak, da niti v svojih sanjah ne bodo mogli z menoj razpolagati.

 

Živim, da podprem podpore vredne, in da ničevosti skušam čim bolj zagreniti, s tem, ko nanjo kažem, s tem, ko govnu govno pravim.

 

Bore malo zase pričakujem, in še ta skromna pričakovanja skušam, z dvomom, pred strahom varovati, da ne bi, kakor večina poprejšnjih, v razočaranjih končala.

 

Razčistil sem s svetom, in očistil svoj svet. Čeprav je prostran, in redko poseljen, dvomim, da bom še kakšno domovinsko pravico podelil. Prej odvzel.

 

Živim samo še za to, da odživim. In se po eni strani trudim človeku odpreti oči, po drugi pa bi ga v varnem objemu nevednosti držal, nemočnega, da bi spreminjal, in spremenil, čeprav… bi se tudi to dalo, zagotovo, narediti, kajti, na primer, če je s »kemijo« moč rodnost povečevati, potem, ni vrag, da se je tudi manjšati ne bi dalo, celo odpraviti.